V otroško sobo Metke Nemanič v Drašičih je sijalo poletno popoldansko sonce. Žaluzije so metale mehko senco na njen molitveni kotiček, poln drobnih spominov na pot, ki jo je v nekaj letih vodila od plehkega krščanstva do osebnega odnosa z Bogom.
Nekoč se je bala sama poklicati zobozdravnika, danes pa študira socialno delo, poje in deluje kot mlada ženska, ki ve, kaj želi. Metko Nemanič je Bog poklical prav skozi obdobje težko razložljivega trpljenja, ko je morala priznati, da vsega ne zmore sama. Bolj ko sem jo med pogovorom spoznaval, bolj sem odkrival, da se za njeno mladostjo skriva presenetljiva sposobnost nositi zahtevna osebna in teološka vprašanja: o trpljenju, zaupanju, čistosti, ljubezni in veri takrat, ko Boga ne čutiš.
Od tega pogovora sem tudi sam odšel nekoliko drugačen.
Imaš kakšne hobije?
Rada pojem v zboru, tudi na solopetje hodim, berem. Zanimajo me refleksije filmov ali knjig, premišljevanje tega, kar si prebral, videl. Ko sem bila mlajša, sem rada rolala. Predvsem pa imam rada globoke pogovore — zelo mi je všeč, da sem lahko res iskrena z drugimi. Pa še kakšne družabne igre.
Imaš brate, sestre?
Sem tretja izmed štirih. Najstarejši je Valentin, nato Petra, jaz sem rojena leta 2004, za mano pa je čez dvanajst let in pol prišel še Luka.
Kako si se počutila, ko je v družino prišel zadnji?
Najprej samo šok. Kot otrok sem bila velikokrat ljubosumna, še posebej do mlajših — zato sem se družila s starejšimi. Potem pa mi ga že od prvega dne ni bilo težko sprejeti. V bistvu sem začela uživati kot starejša sestra, čeprav me je najprej zaskrbelo, kako bo. Ampak prišlo je veselje, da bo en tamali pri hiši. In sedaj vidim, kako je carsko biti starejša sestra, ker ga lahko usmerjaš in vodiš, zafrkavaš, neumnosti učiš, pa tudi vzgajaš za dobro. Trudim se biti dobra starejša sestra.
Si bolj hvaležna ali bolj prosiš Boga?
Trudim se, da bi bila bolj hvaležna. Ampak ponavadi se moja molitev začne s tem, kar rabim, kar nimam, in se kasneje spomnim, da imam tudi razloge za hvaležnost. To je ena stvar, na kateri zavestno delam, da bi bila bolj hvaležna — da se večkrat spominjam tega, kar je Bog že dobrega naredil.
Za kaj si najbolj hvaležna?
Za januar 2021. Tisto je bilo milostno obdobje, ko se mi je svet obrnil na glavo. Takrat sem dejansko spoznala, kdo je Jezus — da res je. Potem pa se je pričela hoja.
Ravno sredi korone?
Takrat sem bila v drugem letniku srednje šole in mi je bilo kar težko. Čustveno nisem bila najboljše, potem pa še izolacija. Nekako sem se zavedala, da ne živim tega, kar bi kot kristjan morala. To, da zmoliš zjutraj in zvečer sveti angel, ne pomeni biti kristjan — biti kristjan je dosti več kot to. In počasi sem se začela spraševati, ali Bog hoče več od mene. Ampak nisem našla moči, da bi izpolnila to, za kar me kliče. Dolgo časa sem molila za spreobrnjenje. In potem se je to zgodilo januarja. V bistvu sem bila skoraj čez noč ozdravljena depresije, oči so se mi odprle, da sem se lahko začela z Bogom osebno pogovarjati. Takrat sem brala Sveto pismo in spremljala program Bible in a year ameriškega duhovnika Mikea Schmitza. Recimo pol leta prej niti zvečer nisem mogla zmoliti, moja molitev je bila jok, ker nisem bila sposobna ničesar spraviti iz sebe, niti moliti nisem več mogla. Nato pa sem lahko vsak dan brala Sveto pismo. To ni bila moja moč, ampak moč od zgoraj, njegovo delo. Tudi ogromno stvari se je poklopilo. Program Fiat sem odkrila — ženska verzija Exodus 90.
Spremljala sem še eno youtuberko, mlado katoličanko, ki mi je pomagala osmisliti živeti vero mladega človeka v vsakdanjem življenju. Veliko stvari se je poklopilo. In meni se zdi, da so se mi oči odprle — čisto nikoli v življenju prej niti potem nisem bila tako srečna, kot sem bila takrat, dva, tri mesece. Lahko rečeš zaljubljenost v Boga — letela sem na oblakih.
Kaj je privedlo do te depresije? Bi rekla, da je bila neka temna noč duše?
Se mi zdi, da je bila temna noč še prej, preden sem dejansko poznala Boga oziroma preden sem razumela, da je osebni Bog. Pred tem sem imela otroško vero: zavedanje, da Bog je, ampak ni bilo želje po osebnem odnosu z Njim, bolj to, da nočem iti v pekel, zato moram moliti in hoditi k maši. Mislila sem, da moram vse sama, da Bog pričakuje od nas, da k njemu prihajamo s popredalčkanim življenjem. Spomnim se, ko sem molila: “Bog, jaz se ne bom pritoževala, ti samo uredi, kakor jaz hočem.” Ni bilo tega zaupanja, vse sem striktno ločevala — biznis razmerje.
Je to posledica perfekcionizma?
Rekla bi, da je bilo več dejavnikov — nekaj osamljenosti, nezmožnost zaupanja ljudem, posledično še večja osamljenost, in perfekcionizem za povrh. In to je odlična kombinacija za depresijo ali pa kaj podobnega.
No, saj potrebo po nadzoru imam še zdaj, ampak dosti manj. Včasih, ko je šlo kaj malo narobe, se mi je svet zrušil. Eden pomembnejših vzrokov za to je bil, da sem po končanem prvem letniku na Gimnaziji Želimlje ugotovila, da dejansko nimam niti enega prijatelja oziroma prijateljice na srednji šoli, ker sem bila tako zaprta zaradi strahu, da bi zaupala ljudem, in sem se jih tako izogibala. Ali pa če je šlo karkoli narobe, če je kdo naredil minimalno napako, sem postavila zid pred sabo. Zavedanje osamljenosti in samote me je takrat zadelo. Bog je to uredil, ko sem mu končno dala možnost. Čakal je, da sem ugotovila, da sama tega ne bom rešila, in da sem mu dala priložnost, naj on reši.
Se spomniš trenutka, ko si dojela, da tako več ne moreš živeti naprej?
Bila sem v sedmem razredu na romanju v Lurd. Vem, da je takrat župnik Primož odgovarjal na vprašanja na avtobusu, in meni je bilo razprave o Bogu zmeraj zelo zanimivo poslušati. In ko ga je nekdo vprašal, kaj pa tisti ljudje, ki res ne morejo verovati, tudi če bi hoteli, je rekel, da je, do neke mere, vera dar. In takrat me je prvič tako zaskrbelo — kaj pa, če jaz nimam tega daru vere? Kaj če jaz ne morem verovati? Za nazaj sem ugotovila, da je Bog hotel z mano čez te težke stvari — ker nisem mogla več moliti, niti pristopiti k obhajilu. Počutila sem se tako apatično, kot da se me nič več ne dotakne, nič ne zanima. Depresija je napredovala, nisem pa vedela, ali je vse to v moji glavi ali je to res, ali pretiravam. Kasneje sem se pogovorila s prijateljem in mu priznala, da čutim, ko prejmem obhajilo, kot da sem kamen. Rekel mi je, da je molil zame cel post — takrat, ko sama nisem mogla moliti. Tu vidim, da je Bog že takrat sejal semena.
Vem, da sem začela znova moliti decembra - rožni venec med adventom - eno desetko. To je bil že prvi mini čudež, da sem sploh vztrajala cel advent.
Napredovala sem preko pogovorov — imela sem fajn vzgojiteljico v Želimljah, ki me je spremljala, čeprav nikomur nisem zaupala čisto, kaj se dogaja. Ampak ona je bila ena prvih, ki me je sprejela tako, kot sem, tudi ko sem bila tako zaprta, v svojem svetu. Ona me je kar imela rada, in mi ni bilo jasno, kaj vidi, kako me lahko ima rada. To je bila taka zastonjska ljubezen, odsvit Božje ljubezni. Včasih težko dojamemo, kako nas ima Bog rad, če smo tako grešni in grozni in vse delamo narobe, ampak nas ima. In to je bil eden prvih dokazov Božje ljubezni. Spodbujala me je, da grem iz svoje cone udobja, zmeraj je bila tam za pogovor. Tako da verjamem, da je sigurno še kdo molil zame takrat, da so se mi oči odprle in da so se stvari kar poklopile. In koliko stvari se je poklopilo — v januarju sem res postala nov človek, če ne čez noč, pa v roku parih dni, tednov.
Vsak večer sem molila pred Jezusom. In takrat sem se prvič začela pogovarjati z Bogom, ne preko obrazcev, ne »Bog, hvala za to pa to, prosim za to pa to«, ampak iz srca do srca, iskreno, preko psalmov. Včasih so mi kar prihajale besede v usta, ki niso prihajale od mene, ampak kot da bi Sveti Duh vodil molitev — preko psalmov me je učil moliti. Tudi kralj David je iskren: pove, ko je žalosten, pove, ko je jezen, pove, ko ne razume, se zahvaljuje, prosi tako živo, kot da bi res govoril živemu človeku pred sabo, ne pa, ker mora.
Potem sem našla psalm 138, in je bilo tako, kot da bi govoril mojo zgodbo. To je potem postala moja molitev, takrat januarja. Tolikokrat sem ga zmolila, da ga znam na pamet.
Kaj te najbolj nagovarja pri tem psalmu?
»Na dan, ko sem klical, si me uslišal. Povečal si moč v moji duši.« To se mi je zdelo točno to, za kar sem prosila toliko mesecev — Bog, daj mi moč, da bom lahko boljša, ker ne zmorem. In to sem molila več mesecev. »Če hodim sredi stiske, me ohranjaš pri življenju.« Pomoč za naprej, za vse, kar še pride. In »Gospod bo spolnil načrt v moje dobro. Gospod, tvoja dobrota traja na veke, ne zapusti dela svojih rok.« Spet ta opomnik, da Bog te je nosil do sem, nosil te bo tudi naprej. Lahko mu zaupaš. Bog je — preveč naključij je že bilo v mojem življenju, da ga ne bi bilo.
Tvoja mama mi je rekla, da si se včasih bala sama poklicati zobozdravnika.
Tako je bilo še dolgo časa za tem. Takšna sem po naravi, hobit — ostala bi v svoji coni udobja in zavita v svojo toplino bi najraje ostala do konca svojih dni. Včasih me mora Bog zbrcati ven, ker sama se ne bi. Tudi na faks me je zbrcal. Najprej nisem želela na Fakulteto za socialno delo. Sem pa ravno preko faksa zrasla v veliko stvareh. Recimo to, da me ni več strah poklicati zobozdravnika ali pa se pogovarjati z ljudmi, kar me je prej bilo. On je že vedel, kaj dela.
Bog te je zbrcal na faks?
Že od konca osnovne sem želela študirati zgodovino. Mene je zelo zanimala zgodovina — po moje, ker ta omogoča izolacijo v svojem kabinetu in izogibanje ljudem. Če si tam s svojimi bukvicami, te v teoriji nihče ne bo prizadel, si v svojem svetu, odmaknjen. Ravno med poletjem, iz tretjega v četrti letnik, mi začne glas šepetati: ne it študirat zgodovine. Ja, kako ne študirat zgodovine? Štiri leta sem se pripravljala na to, komaj sem čakala. Na maturo grem zgodovina, geografija — najbolj možna družboslovna kombinacija. Pol faksov mi itak odpade, ker se marsikam ne bi mogla vpisati brez naravoslovnega predmeta. Dolgo časa sem razglabljala, ugotavljala, se pogovarjala in čakala. In potem sva z našo svetovalno delavko naredili ožji izbor. Spomnim se, da mi je mami, ko sem bila mlajša, zmeraj govorila: »Ti bi bila tako fajn socialna delavka«, ker sem bila kot majhen otrok zelo družabna, rada sem pomagala, rada sem reševala spore, želela, da bi bili vsi prijatelji. Potem je to usahnilo z leti, ampak sem šla vseeno pogledat na informativce na faksu za socialne vede. Tam mi res ni bilo všeč — hladna moderna zgradba, tudi zelo progresiven faks, kar so izpostavili na sami predstavitvi. Definitivno me ni vleklo tja.
Ampak nekaj mi ni dalo miru. In res, odlašala sem do zadnjega možnega dne. Nato sem si rekla: “mogoče pa je socialno delo zame, grem.” Nato je prišel mir, ki ga prej pol leta ni bilo. To je to. Nisem razumela, zakaj, kako, ker se nisem videla kot človeka, ki bi bil dober socialni delavec. Ker mi je bilo težko se pogovarjati z ljudmi, zelo sem se bala, tako živčna sem postala. Morala sem iti skozi cele procedure, da sem se začela pogovarjat. Nisem se čutila kvalificirane za to, ni me niti zanimalo, niti me ni veselilo. Ampak sem si rekla, če Bog to hoče zame, potem je to prava stvar. Pa ne zato, ker je on diktator, v smislu, da zdaj to moram, ampak ker vidi več, kot vidim sama, ker ve, da bo iz tega prišlo nekaj dobrega.
Dala sem času čas. Potem je prišel faks, in sem se želela prepisati, ker mi je bilo prvi teden tako grozno. Ampak sem rekla, da počakam še na prakso. Zaradi te sem kasneje tudi vzljubila faks. Začele so se spremembe. Videla sem, da mi je kljub vsemu ta šola veliko dala. Postala sem res trdna v tem. Ker je dokaj lahek faks, sem imela čas, da najdem protiutež temu progresivnemu razmišljanju — nekaj katoliškega. V študentskem domu smo začeli študentski verouk, in začeli smo s skupino, ki deluje preko katoliške mladine — Ignis Christi. Tako da sem sčasoma postala prostovoljka oziroma voditeljica skupine, kar mi je ogromno dalo, in preko tega sem šla lahko potem v Gaming, v Avstrijo študirat, in iz tega se je razvilo še ogromno stvari, ki se sicer ne bi. Če ne bi študirala socialnega dela, se ne bi nič od tega zgodilo. Videla sem, da je bila to prava odločitev, čeprav je bila težka in nelogična — v bistvu najbolj nora stvar, ki sem jo do takrat naredila.
Kako je bilo doma povedat, da greš na naprednjaški faks?
Ja, res ni ravno nek ugleden poklic. Ko sem šla že v srednjo, mi je ati rekel, da bi raje šla za medicinsko sestro ali kaj takega poklicnega. Še sama nisem razumela te odločitve, zato mi jo je bilo še težje zagovarjat. Na koncu ni bilo kaj dosti pogovora — to so sprejeli.
Bojda si zelo sočutna, pravičniška — kako se ti je to izšlo v življenju, da bi rada vsem ugodila, da so vsi prijatelji, da se vsi dobro razumejo?
Mislim, definitivno stremim k temu, da se z vsemi dobro razumem, in se mi zdi, da je moja tendenca, da ugajam ljudem, da pač ne znam postaviti nobenih meja in samo da se dobro razumem z drugimi. Ampak tu je tudi sebični del mene — da sem jaz vsem všeč — moram res paziti, da delam za dobro drugega in ne zgolj za dobro sebe. Tudi slednje je nujno, ampak to ne sme biti cilj.
Kako se to odraža pri socialnem delu?
Kot socialni delavci smo spremljevalci ljudi, ki imajo težave — ne da imamo mi vse rešitve, ampak naj bi bili tisti, ki hodimo z ljudmi proti rešitvi in jih usmerjamo. Če prepoznamo, da je ta in ta potreba, ta pa ta težava, najdemo drugega, ki lahko tu kaj več pomaga. Glavno sredstvo, s katerim delamo, je pogovor. Torej, želiš mu pomagati rešiti problem, ampak ne ugajati. Pri tem se moraš zavedati, da če človek ni pripravljen delati, mu tudi ti ne moreš pomagati — on mora to sam hoteti. Na to moram posebej paziti, ko bom začela delat.
To zna biti zahteven poklic, še posebno ko pridejo ljudje z najrazličnejšimi osebnimi katastrofami. Kako potem narediš mejo, pregrado, ampak vseeno pokažeš sočutje? Si že občutila to dilemo?
Na to nas opozarjajo na faksu, oziroma vidim to tendenco pri sebi. Mora biti neka zdrava mera, tako kot pri vsem. Zdi se mi, da nasploh katoliška vera išče neko zlato sredino vsake zadeve. Če pretiravaš, boš šel v en ali drug ekstrem, in noben ni dober, moraš znati hoditi čim bolj po sredi. Pri sočutju je enako. Veliko nas se odloči za ta poklic, ker želimo pomagati, ker nam je hudo, ko se nekomu kaj hudega zgodi. Potem se moraš pa naučiti, da ti ni preveč hudo, da ne nosiš teh bremen in težav drugih ljudi s sabo domov in še cel dan razmišljaš o tem, kar te bo to uničilo. In zato je tudi ogromno izčrpanosti in izgorelosti — ogromno jih zapusti poklic, ker je res naporno delati, hkrati pa je tendenca, da greš preveč v drug ekstrem in postaneš zid. Zdi se mi, da ima veliko ljudi izkušnjo, ko so šli na center za socialno delo in bili obravnavani kot ena številka, ne pa kot oseba.
Kako najti to zlato sredino? Po moje se moraš stalno spraševati, reflektirati — kaj si naredil dobro, kaj ni bilo dobro, kje se lahko izboljšaš, kje so nevarnosti. Se mi zdi, da se tudi v stroki tega zdaj počasi vse bolj zavedajo — imamo supervizije, intervizije. To so neke možnosti refleksije, da bi bilo manj izgorevanja ali manj možnosti, da postaneš zid.
Ampak Kristus je šel na vse, celega se je dal za grešnike, ni razmišljal koliko sebe dati.
Zato je pri meni dostikrat dilema, ali je prav, da postavljamo zdrave meje, ker se Jezusov vzor zdi drugačen. In hkrati nas kliče, da ga posnemamo. Hkrati smo pa tudi mi samo ljudje, on je pa Bog. In do katere mere smo poklicani ga posnemati? To je uganka, s katero se ubadam že nekaj časa, ampak nisem še prišla čisto do dna.
Prepoznavam pragmatizem, kot si rekla — ta sredinska pot kot edina dolgoročna rešitev. Ampak vseeno — Jezus je šel celoten na križ.
Mogoče je pa stvar situacije — tudi Jezusa so že hoteli kamnati, pa se jim je izmaknil. Vsak ima torej svoj moment kalvarije. Ko pride tvoj križ, je takrat tvoja naloga, da ga nosiš in se ne izmikaš. Če pa prehitro vzameš križ, potem pa ne boš imel več moči do takrat, ko bo tvoj pravi trenutek preizkušnje.
Ti je vera kdaj v breme?
Do sedaj še nisem imela takega trenutka. Mogoče sem še premlada in neizkušena, do zdaj se mi zdi, da je bil to velik, velik blagoslov. Tudi zapovedi, ki jih kdo jemlje negativno, bolj vidim kot neko varovalno ograjo pred tem, da nas Bog zaščiti še pred večjim zlom. Že samo to — najlažje te zaščiti pred tem, da ostaneš poštena oseba z integriteto, ki ji ljudje lažje zaupajo. Pa je tak čisto osnovni primer. V bistvu je vsaka zapoved tam z dobrim razlogom. In če se tega zavedaš, ti potem ni več breme, ampak ti je tista ograja, ki te varuje, da ne greš čez klif. Ni pa to neka utesnjenost.
Čutiš, da je nek poseben privilegij, da imaš to vero, ta odnos, medtem ko drugi ne?
Jaz to vidim kot dar — definitivno se zavedam, da nisem prišla do tega sama, ampak mi je bilo to podarjeno. Sem pa morala narediti korak, v prvi vrsti pa je bil to dar. Tako da je neke vrste privilegij — to, da se zavemo, da imamo nekoga, ki nas ima tako zelo rad, da nam odpušča, da nas vodi, usmerja, je z nami čez vse. In mi je res hudo za ljudi, ki nimajo vere. Občudujem jih, ker še nam kristjanom je težko, sploh ko so neke preizkušnje, pa vemo, da obstaja nekdo, ki drži stvari v rokah in nas nosi čez to. Ampak kam vleče, tega še ne veš. To je neke vrste privilegij oziroma dar — ne v smislu, da nam je dolžan, ampak je res veliko darilo za nas.
No ja, potem je pa spet vprašanje, kaj naredimo s tem — da smo poklicani deliti to z drugimi.
O čem si sanjala kot otrok?
Vem, da sem zelo rada pela, plesala, po dvorišču Kekca prepevala. Bila sem živ otrok, občutljiv, vse me je na hitro prizadelo. Spomnim se v prvem razredu, kako sem se zelo trudila, da bi se sošolci med sabo razumeli, in sem bila vsa ponosna, ko sem dva sošolca pobotala. Želja je bila, da pustim za sabo boljši svet. Se pa ne spomnim kaj več kot to.
Praviš, da si bila zelo občutljiva. Tvoj drugi letnik je bil vrhunec te negotovosti, tesnobe. Zakaj moramo imeti te faze? Zakaj človek trpi?
To je večno vprašanje zla, ampak ni zmeraj čist odgovor — sem se tudi s tem ukvarjala. Ampak kar mi je nekako prišlo na misel, je bilo, da je tudi Jezus trpel — najbolj popoln človek, brez greha, je trpel. In Marija, ki je bila tudi brez greha, je trpela, ker je to del tega zemeljskega življenja. Sedaj je pač na nas, da izkoristimo to trpljenje, da se zbližamo z Bogom. Se mi zdi, da Bog ne pošilja nujno tega, kar želimo — mislim, kako to razložiti. lahko zbližaš z Bogom, tudi če ne trpiš, definitivno. Se pa tudi lahko preko trpljenja, če znaš pogledati gor. Ne vem še čisto, kaj bi bil splošen odgovor, ampak vem, da če trpiš, lahko Bog nekaj dobrega iz tega naredi, tudi če tega takrat ne vidiš.
Križ je lep primer tega — Bog se ni izognil trpljenju, ampak je pustil, da iz njega nastane nekaj dobrega. Mi smo poklicani delati isto. To je lažje reči kot narediti (smeh).
Zanimivo je to otroštvo — človek je brezbrižen, lahkoten, potem pa pride neko obdobje. Preobčutljivi ljudje zaznavajo velik potencial za sočutje, za razumevanje sveta, ker itak vpijejo vse informacije, vsa čutila so angažirana. Na eni točki je mogoče preveč informacij ali razočaranja nad svetom? Mogoče imaš kot otrok neke bolj idealistične sanje, kako bi svet moral izgledati, potem pa vidiš, da ni. So to le hormoni?
Je še nekaj več. To sem se tudi najbolj spraševala takrat, ko sem se odločala za srednjo šolo — kaj se je v meni spremenilo, da sem šla iz tistega veselega otroka, ki je tako rad okrog ljudi, ki tako želi delati dobro, jim biti blizu, v to, da sem se hotela skriti pred celim svetom. In se mi zdi, da je bilo pri meni to, da sem imela slabe izkušnje v odnosih in izdajo prijatelja — ko si odrasel, se ti mogoče zdi trivialno, ampak ko si star deset let, je to lahko konec tvojega sveta, če se tvoj prijatelj kar naenkrat grdo obnaša do tebe ali pa te ignorira. Lahko se nabere kup takih izkušenj, ki pripelje do tega, da je edini človek, ki mu lahko zaupam, jaz sama. Potem je med korono prišlo do tega, da v bistvu niti sebi ne morem več zaupati. In takrat sem ugotovila, da rabim Boga — Bog je tisti, ki mu lahko zaupam.
To ni kar tako, da človek ugotovi, da samo Bog lahko da, kar noben drug ne more dati.
To je sad molitve — ta moč oziroma dar vere, da mu lahko zaupam, da sem lahko iskrena, da če mu dam priložnost in se trudim živeti v odnosu z njim, da se to nekje pozna, da me je rešil. Jaz sem si tisti januar predstavljala, kot da sem bila v luknji, a Bog se je sklonil, me pobral in dvignil na dlaneh. Ta prizor se mi je usidral. Seveda to ne pomeni, da zdaj, ko enkrat imaš odnos z Bogom, bodo stalno rožice in metuljčki. Resda me je nesel iz te luknje, ker sama nisem mogla ven, a pride čas, ko moraš svojo vero utrjevati, ko ta ni več pogojena z dobrim počutjem in s tem, da ti gre vse tako, kot sama želiš, ampak da je tvoja vera trdna tudi takrat, ko tega ne čutiš, ko ne gre, ko zboliš, ko tvoji bližnji zbolijo, ko izgubiš ljudi, ki jih imaš rad.
Še zmeraj se spomniš teh trenutkov, ko je bil Bog dober, in si rečeš: »Tudi zdaj si še dober, čeprav tega ne vidim.« Vem, da si dober, in vem, da ti lahko zaupam, vem, da hodiš z mano. In to je stvar, ki si jo moraš ponavljati, dokler je ne ponotranjiš — pa še zdaj včasih pozabim. V takem trenutku si poskušam dopovedati, ampak potem vsakič dokaže, da je vreden zaupanja in da že ve, kaj dela.
Boga lahko kličeš ati?
Predstavljam si, kot da sem otrok, Božja hči. Ne vem, če sem ga kdaj nagovarjala kot ati, ga pa vidim na tak način.
Marijo lahko dojemaš kot mati?
Z Marijo se mi zdi, da mi je težje. Kar se tiče povezanosti, so vzponi in padci. Racionalno vem, kaj so argumenti za to, da je naša mama, in kdaj se je to zgodilo, ampak nekako ji nisem tako blizu. Lažje se mi je povezati z drugimi svetnicami, z mojimi nebeškimi bestikami. Ko je res krizna situacija, pa spontano kličem Marijo. Tako da mi je bilo fascinantno, ko sem raziskovala sedem zadnjih besed Jezusa, stavke, ki jih je izrekel na križu. To je njegova oporoka in eden od teh stavkov je bil: »Glej, tvoja mati.« Če je bila to Jezusova zadnja želja, se moram iz ljubezni do njega za to potruditi.
Ti si bila v ZDA in Avstriji. Katerega leta in kako te je to preobrazilo?
Oboje 2025.
To je bil še en moment, ko me je Bog iz cone udobja povlekel ven. V Ameriko sem si zelo želela iti na konferenco SEEK, kjer je predaval Father Mike, ki je bil s svojimi spletnimi katehezami Bible in a year velik del zgodbe mojega spreobrnjenja. In potem se je ta priložnost pojavila preko katoliške mladine. Tu ni bilo dileme. Potem sem šla tudi v Gaming v Avstrijo, kar je bil še večji izziv — novo okolje, nov jezik, sploh če si malo bolj sramežljiv. Plus tega je bil mladinski pevski zbor zame prioriteta, in tega sem morala pustiti. Bila sem tudi prva v družini, ki je šel za toliko časa od doma. V začetku decembra so me poklicali iz katoliške mladine, da so dobili ponudbo za ta študij, za tri mesta. Ker bi zaradi tega morala ponavljati letnik, sem rekla ni šans. Ampak nekaj mi ni dalo miru. Bog je poskrbel čisto za vse moje izgovore, pa še glede stroškov smo dobili donatorje, ki so pokrili celoten študij - ta stane med 5.000 in 7.000€ na semester — ne bi ga zmogla sama plačati.
Kampus v Gamingu je bil podružnica ameriške univerze Franciscan University of Steubenville, kjer sem bila v ZDA. Ta je bil z dušo in srcem katoliški — ne samo na papirju. Profesorji res živijo to, kar govorijo, lahko se z njimi pogovarjaš o osebnih verskih stvareh. Praktično nikogar nisem poznala, saj smo bile tri Slovenke, ampak tudi njih sem poznala le po imenu. Ampak sem začutila moč, ki ni bila od mene, ki je bila od zgoraj. Začela sem pristopati do ljudi v jedilnici, se usesti k njim in začeti pogovore, kar je zame neobičajno — jaz sem postala tista, ki je nove prijatelje zvabila v našo prijateljsko skupino. Kot bi bila največji ekstrovert. Odprla sem se, lažje mi je bilo govoriti o veri. Ta program je bil namenjen evangelizaciji vzhodne Evrope po padcu berlinskega zidu.
Kako evangelizirati v današnjem času?
Z zgledom lahko ogromno narediš, tako da res živiš kot kristjan. So načela, ki jih lahko opazijo tudi neverni: poštenost, iskrenost, da ne opravljaš, da se trudiš v vsakemu videti dobro. Take male stvari lahko vzbudijo zanimanje v drugih, ampak potem se mi zdi, da je naslednji korak, da spregovoriš o tem, da si kristjan, zakaj veruješ to, kar veruješ, da te ni strah tega povedati - nam Slovencem to manjka. Hkrati ne rabijo biti evangelizirani samo nekrščeni, ampak tudi mi, ki hodimo v cerkev, ker to včasih delamo bolj iz navade kot iz osebnih prepričanj, in tu se mora evangelizacija začeti.
Recimo taki intervjuji lahko način tega, da se krepi osebna vera znotraj teh, ki že hodimo v cerkev. Ker bolj kot bo naša vera močna, lažje bomo potem tudi pritegnili koga izven Cerkve. Dokler bo naša vera znotraj Cerkve šibka in površinska, toliko težje bo vžgati tudi druge zanjo.
Biti pošten in dober je lahko vsak — kaj loči enega poštenega, dobrega, ki hodi v Bartus v nedeljo ob desetih, pa drugega, ki gre k maši? Kje je tu razlika? Zakaj je lahko on boljši in bolj pošten od katolika, ki je pri samem izviru dobrote?
Kot kristjan je dobrota to, da si dober do čisto vsakega, tudi do tistega, ki ti dela slabo, ki ti hoče slabo. Ta del dobrote se mi zdi skoraj nemogoč, da do njega prideš sam — to je nadnaravna stvar, za katero tudi ko si pri koritu, moraš prositi in se truditi, ker je težko, ker moraš iti preko sebe, preko svojega ega. Tako da verjamem, da marsikdo tudi izven Cerkve dela dobro. In včasih je kar žalostno, ker se zdi, da so ljudje izven Cerkve lahko bolj sočutni ali prijaznejši, z večjim občutkom za človeka. Zdi se mi pa, da je po Božjih kriterijih biti dober dosti več od same poštenosti. Če želiš to doseči, moraš biti povezan s Kristusom.
Jezus je rekel, da je samo eden dober — Oče v nebesih.
Ja, ampak je tudi rekel, da je on trta, mi mladike, in samo če ostanemo na trti, lahko rodimo sad. Tudi pri sebi vidim — bolj ko sem povezana z Bogom, lažje mi je biti potrpežljiva, pa prijazna tudi do tistih, ki niso. Vidim, da sem lahko boljši človek, ko sem povezana z Bogom — delam več dobrega, bolj odpuščam, manj grešim, bolj se dajem za druge.
Znaš izročati trpljenje?
Se še učim. Se trudim, da ga izročam ali darujem za prav določeno osebo. Se mi zdi, da pomaga, ker včasih res vidiš sadove tega trpljenja, da se je kaj spremenilo, in takrat lažje vidiš, da ni bilo zaman. Prva faza pri trpljenju mi je običajno še vedno: »Zakaj jaz?« Ampak potem se, ko pridem k sebi, spomnim, da je Bog dober, da je Bog zvest, da me Bog ljubi, da ve, kaj dela, da ima zame načrt, da je tu z mano, da bo zame poskrbel.
Misliš, da Bog kaznuje?
Zdi se mi, da se bo to v večnosti definitivno zgodilo. Na tem svetu pa težko rečem, ker so tudi še tako dobri in sveti svetniki kdaj trpeli, in to zelo. Tako, da je trpljenje del človeške zgodbe na tem svetu — to čaka vsakega, in vprašanje je, ali nas bo zbližalo z Bogom ali pa nas bo še bolj oddaljilo. Zmeraj se spomnim na sveto Marijo — ona je bila brez greha, pa kako je trpela, ko je Jezus umiral. Zakaj bi jo Bog kaznoval, saj ni naredila nič slabega?
Zakaj pa Bog dopušča trpljenje?
Zdi se mi, da včasih vidi, da lahko iz tega nastane nekaj boljšega, oziroma da se skozi trpljenje lahko zbližaš z njim. Sama sem se dolgo spraševala, zakaj tako trpim, kaj je smisel tega, da sem tako depresivna. Ampak sem sedaj na nek način hvaležna, da sem šla čez to, ker je vprašanje, ali bi drugače prišla do osebnega odnosa z Bogom. Vse v mojem življenju je moralo propasti, da sem videla, kako Boga rabim in da sama tega ne morem izpeljati. Ne bi rekla, da je Bog z namenom poslal trpljenje — do tega so pripeljale moje odločitve. V tistem trenutku je zlo uporabil za nekaj dobrega.
Opažam, da poklekneš pred obhajilom. Kdaj si začela s tem?
Okoli decembra 2024, preden sem šla v Gaming oziroma v Ameriko.
Kaj te je nagovorilo?
Se mi zdi, da sem dostikrat, ko sem to premišljevala na adoraciji, opazila, da vsakič, ko duhovnik dvigne Jezusa pod podobo kruha, je to nek sveti trenutek, in zato pokleknemo. Takrat sem dojela, da duhovnik dvigne Jezusa tik pred mano, in če res verjamem, da je on Bog, mi je pri adoraciji zazdelo, da je prav, da Ga prejmem na tak način.
Si ga kdaj začutila, da je res On v hostiji?
Ne bi rekla super nadnaravno. Mi je bilo pa zanimivo, ko smo hodili recimo v kapelo, sem velikokrat začutila, kot da mi žari obraz, kot da bi me sonce obžarelo — tudi sveti Karel Acutis je rekel, da je, ko smo pred Jezusom, kot da smo na soncu. Če smo pred Najsvetejšim, naša duša dobi barvo, postane drugačna, zdi se mi, da sem to dostikrat fizično čutila. Ko sem bila pred Najsvetejšim, bi mi obraz žarel od tega.
Lep trenutek je bil v Ameriki, ko smo imeli adoracijo in spoved — v tisti dvorani je bilo 20.000 ljudi. Pol ure sem bila v vrsti na spoved, in ko sem se vračala nazaj, sem imela občutek, kot da sem izgubljeni sin, ki se vrača domov: oče ga že od daleč zagleda, teče nasproti, ga objame in poljubi. Tako sem čutila, ko sem se vračala v tisto ogromno dvorano — na drugem koncu je bil Jezus in jaz sem hodila dobesedno domov k njemu. Celo konferenco sem nasploh živo čutila njegovo prisotnost, tako da je, kamorkoli sem šla, bil fizično nekje zraven. Res milostni trenutek in kraj.
Kdo je zate Jezus?
Odrešenik, pa tudi najboljši prijatelj. Nekdo, na koga se lahko obrnem, ki me pozna, ki me usmerja. Koliko poslušam, je druga stvar, ampak vem, da me ljubi in dela tisto, kar je najboljše zame.
Kako se počutiš, ko duhovnik reče: »Odpuščeni so ti tvoji grehi, pojdi v miru«?
Se mi zdi, da so to ene najlepših besed na tem svetu. Dostikrat se mi ravno ta prizor utrne — izgubljeni sin, ki se vrača, in kako je Bog dober, da ga sprejme nazaj. To so besede, ob katerih sem največkrat jokala, tudi v spovednici. Malo sem jokica na spovedi. Ampak Bog je dober.
Kaj pomeni »Bog je dober« zate, konkretno?
Ko se enkrat zavedaš, kako grešen človek si in da ti je tudi to odpuščeno — in da ti ni odpuščeno pod nekim pogojem, da boš moral to odslužiti, ampak ti je odpuščeno kot mojemu sinu, moji hčeri, s hvaležnostjo, da si prišel nazaj, v smislu “kako sem te vesel!” To zavedanje, s kakšno ljubeznijo me Bog sprejme kljub vsemu, kar naredim, je tisto, kar se me dotakne vsakič. In kako dober je v tem, da nas sprejme ne glede na to, kolikokrat mi pademo, enkrat, dvakrat, stokrat - sprejme nas vsakič z enako vneto ljubeznijo. In to se mi zdi tak vau.
Preko katere slabosti vstopa Bog vate?
Teh nekih razpok je veliko — mogoče perfekcionizem, da sem prestroga do sebe in do drugih, včasih zamerljiva. Ko sem bila mlajša, sem se primerjala z drugimi, bila zelo tekmovalna, tudi nevoščljiva. To je bila velika težava. In ravno tam je Bog to začel zdraviti — s tem, ko mi je pokazal, da nisem perfektna, a da me še zmeraj sprejema takšno, kot sem. In bolj kot sem se zavedala te njegove ljubezni do mene, manj sem bila perfekcionistka do sebe in do drugih.
Njegova ljubezen je bila preveč konsistentna, preveč brezpogojna, da bi si lahko ti sama kaj zamerila?
Po mojem bolj to, ker sem končno našla svojo vrednost. Prej sem jo iskala skozi perfekcionizem, da bom boljša od drugih. Potem sem pa videla, da pač ne — moja vrednost je v tem, da me ima Bog rad takšno, kot sem. In potem sem te niti, ki sem jih prej poskušala držati, izpustila. Nič, za čimer se ženem, mi ne bo kupilo Božje ljubezni.
A znaš postaviti Božjo ljubezen nad človeško ljubezen?
Ko zmanjka ljubezni v človeških odnosih in me kaj prizadene, se toliko bolj oklenem Boga in njegove ljubezni. Se trudim.
Verjamem, da je to — da privoščiš drugemu dar. Si zmožna iskreno privoščiti nekomu, s katerim tekmuješ?
Se trudim za to, da bi zmeraj zmogla, oziroma tudi prosim za to milost, da bi zmogla, sploh takrat, ko se nekako ujamem v tistem ciklu, da bi se že kam prestavila. Rečem: »Bog, prosim te za tega in tega, za to milost, da bi lahko vsakemu iskreno privoščila.« Ampak so pa spet boljši in slabši dnevi. Se mi zdi, da v trenutkih, ko sem sama srečnejša, oziroma ko mi gre dobro, se ne ukvarjam s tem, ali gre komu drugemu dobro. V trenutku, ko pa mi je težko, sem bolj pozorna, če gre komu drugemu dobro — bila sem kot tisti drugi sin, brat izgubljenega sina. V tistih trenutkih ne vidiš, da te Bog še vedno ljubi, in kaj vse ti daje, ko se fokusiraš na to, kaj daje svojemu bratu - v širšem kontekstu. Potem vidiš, da je edina rešitev hvaležnost, da se trudiš videti, kaj dobrega Bog daje meni zdaj, ali pa kaj mi je dal že v preteklosti, da se tega spominjaš, in potem tudi lažje premagaš to nevoščljivost, oziroma si privoščljiv v dobrem.
Hvala ti za to ranljivost.
Hvala tebi za poslušanje in dobra vprašanja.
Baje se rada očediš, pokažeš kot ženska, izpostaviš svojo ženstvenost?
Nikoli si nisem tega razlagala kot pokazati svojo ženstvenost, ampak od nekdaj mi je bilo lepo, da sem urejena, oziroma da se trudim izgledati urejena. S tem do neke mere sporočaš spoštovanje do drugega človeka, pa tudi svoje dostojanstvo. Tudi ko greš v cerkev, pokažeš neko spoštovanje Bogu. So dnevi, ko mi paše biti v krilcih, oblekicah, rožicah, so pa tudi dnevi, ko mi paše biti v kavbojkah in puloverju. Ne vem, se mi zdi, da se s tem še malo iščem.
Si raziskovala svojo žensko identiteto?
Po moje sem sprejela, da sem Božja hči. Nisem se še tako poglabljala.
Ti kaj pove teologija telesa — moža, ženska, v kontekstu spolnosti? Si že raziskovala to področje?
Sem raziskovala, kaj uči teologija telesa. Se mi zdi, da tudi ženske ne moreš zajeti z nekimi karakteristikami, razen s tem, da smo pač tiste, ki sprejemamo. Ampak vse ostalo zavisi od posameznice do posameznice. Težko bi rekla, da sem zaradi tega in tega ženstvena — vsaka je na svoj način ženstvena, že zato, ker je rojena kot ženska.
Si kdaj morala zagovarjati svojo vero? Si bila kdaj izzvana na faksu?
Na faksu ne toliko. Sem se kdaj sama oglasila, ko profesor ni resnično povedal. Prav glede vere pa niti ne. Imam pa dobro prijateljico, ki je ateistka, tako da sva z njo ogromno debatirali o veri in tudi o tem, zakaj Bog dopušča zlo, in take zadeve. Tudi v Želimljah, kljub temu, da je katoliška gimnazija, so pač bili sošolci, ki so bili ateisti, in sem se kdaj z njimi pogovarjala o tem. Ampak ni pa še nihče napadal moje vere.
Se ti je težko prekrižati v javnosti?
Da in ne. So trenutki, ko mi je nerodno, sem pa skoraj že čisto navajena pokrižati se kamorkoli grem jest, tudi če počnem to s sošolci iz faksa. Bo pa recimo kdaj nerodno, da sem imela na troli rožni venec in ga kar malo skrivala, ker to je pa ena stvar, v kateri še nisem tako trdna.
Socialno delo je progresivna fakulteta, kjer se oglašuje dekonstruktivizem, teorija spola. To ironično vpliva na sedanjo krizo ženske identitete, ko lahko rodijo tudi moški. Kako se to čuti na tvoji šoli?
Teorija spola je pri nas sprejeta kot absolutna resnica, in dvomov ne smeš izražati — bilo bi čisto nelogično, ker »tako pač je« (smeh). Imamo profesorje, ki so naklonjeni spremembam spola in tako naprej. Vem, da so nas nekatere vprašali, naj napišemo svoje ime, pa svoje zaimke — nisem jih napisala, iz principa.
Mislim, da je tiste, ki so se odločili za spremembo spola, do tam pripeljala neka ranjenost, neka težka izkušnja, trpljenje. Se mi zdi, da je to treba nasloviti z ljubeznijo. Ampak ni pa zmeraj najbolj ljubeče, da podpreš željo po spremembi spola, saj verjetno problem tiči drugje. Mogoče je tudi problem v tem, da smo kot družba imeli zelo stereotipne predstave o tem, kakšen mora biti moški, kakšna mora biti ženska. Če ti ni všeč roza, potem nisi prava punca — ampak to ni res, ti si punca, ki ji je lahko všeč zelena in modra in rjava, pa nič manj nisi zaradi tega punca oziroma ženska. To smo se tudi v Gamingu pogovarjali — da so ravno pretirani stereotipi, ki smo jih kot družba postavili, pripeljali do tega, kar imamo danes. Šli smo iz enega v drugi ekstrem.
Se mi zdi, da gre za to, da ne silimo ljudi v neke stereotipe — ženska si pač zato, ker si rojena kot ženska, in ne zato, ker ti je všeč roza, ker so ti všeč barbike, ker imaš dolge lase, ampak ker si biološko rojena kot ženska. Se strinjaš?
Ne vem, ker se bolj ukvarjam z moško krizo identitete.
Saj je pri moških verjetno podobno — isti problem je lahko, če ti ni všeč modra, pa če bi se rad igral s punčkami namesto z avtomobili. Potem si še vedno fant, nisi zaradi tega nič manj moški.
Pa misliš, da obstaja homoseksualni gen — da si že ob rojstvu gej?
Iskreno se nisem poglabljala v to. Vem samo, da si ne glede na spolno usmerjenost poklican k svetosti in da smo vsi poklicani tudi k čistosti — bo pa to zgledalo drugače, glede na to, v katerem stadiju življenja si. Neporočeni so poklicani k temu, da živijo samskost, enako kot recimo nekdo, ki je istospolno usmerjen. Verjamem pa, da je tudi to velik križ — da pač veš, da nikoli v življenju ne boš mogel imeti zakonskega življenja. Ampak saj noben od nas nima zagotovila, da bo imel zakonsko življenje — tudi če nisi istospolno usmerjen, nimaš te garancije, dokler se ne poročiš.
Kaj najbolj ceniš pri zaročencu? Kakšni so bili tvoji kriteriji?
Definitivno nekoga, ki bo imel Boga rajši od mene. To se mi zdi temelj za dober krščanski zakon. Nekoga, ki ima res rad Boga, ki zna biti potrpežljiv, ki me zna imeti rad tudi takrat, ko se sama ne znam imeti rada. Pa takšnega, ki me zna sprostiti, nasmejati. Sem kar dobro zadela (pogleda fanta, ki je ravno vstopil v sobo).
Kakšna so tvoja načela v tej zvezi?
Poanta zmenkov je, da ugotoviš, ali si za skupaj dolgoročno, ali si kompatibilen za zakon. Se mi zdi, da moraš imeti to zmeraj v mislih — da delaš za zakon že zdaj, ko si v zvezi fant - punca. Da greš čez težke teme in ugotavljaš, kako boš reševal zakon, oziroma si že zdaj postaviš neka načela zanj. Da smisel zmenkarij ni užitek kot tak, ampak to, da spoznavaš drugo osebo in vidiš, ali si za skupaj, ali zmoreš ljubiti drug drugega ne glede na vse.
Se pravi, postavljata strukturo za bodoče reševanje problemov v zakonski zvezi?
Na nek način, da. Če se že kot par ne naučiš komunicirati spoštljivo, tudi ko si jezen, ko pride do spora, da se trudiš videti najprej dobro v drugem, ti bo tudi v zakonu lažje. Ne bo naravno samo zato, ker si poročen, ampak je to veščina, ki jo moraš graditi — prej ko začneš, lažje ti bo. Tako da se za to zelo trudiva, da delava na odnosu, da iščeva zmeraj, kaj bi lahko izboljšala, kaj je že dobro. Zato bo potem tudi zakon lepši in lažji, ker sam od sebe že itak težko pride — tako si vsaj en del olajšaš.
Kaj je ljubezen? Hormoni ali kaj več?
Bog je ljubezen. To je tako zelo teološki odgovor.
Kaj pa v kontekstu vajinega odnosa?
Da sprejmeš drugega takega, kot je — in seveda, da mu želiš, da postane boljši, ampak da ga v tem trenutku sprejmeš tudi takega, kot je. Da si dober do drugega, tudi ko te prizadene, pa se tega mogoče niti ne zaveda. Pa tudi to, da imaš pred očmi, kaj je dobro zanj, da iščeš višje dobro. Tudi v zakonu je naloga zakoncev, da pomagata drug drugemu priti v nebesa, in svojim otrokom. Da delaš to, kar je dobro zanj z vidika večnosti, z vidika svetosti — da ga vodiš bližje k Bogu, ne k sebi, ampak k Bogu. To je pomembno načelo, ki ga moraš imeti — ljudje smo nagnjeni k temu, da delamo obratno. Moraš imeti zmeraj pred očmi, da drugega vodiš k svetosti, in on seveda tebe.
Se zavedata, da pripadata Bogu?
Najprej se mi zdi, da je zelo pomagalo to, da sva oba že imela zgrajen močan odnos in vero — zato nama je bilo nekako samoumevno, da Bog pride prvi.
Kaj zate pomeni čistost?
Da vidiš dostojanstvo druge osebe in ji ga tudi izkažeš. To se lahko živi v odnosu fant–punca, ampak tudi v odnosu s čisto vsakim človekom — da vidiš njegovo dostojanstvo kot Božjega otroka in se vedeš v skladu s tem. Da mu izkazuješ ljubezen, spoštovanje, ga ne izkoriščaš. V odnosu fant–punca je še toliko večja skušnjava, da bi šel fizično predaleč in s tem ne bi spoštoval dostojanstva te osebe, oziroma tega, kar je res dobro zanjo. Če je cilj svetost, pretirani fizični odnos ni primeren za partnerski odnos, ampak šele za zakon, in zato moraš imeti v mislih, da varuješ dostojanstvo te osebe.
Kaj zate pomeni konzumacija zakona?
Da s telesom izraziš to, kar si obljubil pri poročnih zaobljubah — da poveš, da si tu za drugega, da ostajaš tu zanj in da ga ljubiš z vsem, kar si.
Povej mi, kako zgleda tvoja molitvena rutina. Na kakšen način ohranjaš vsakodnevni odnos z Bogom?
Ja, malo se spreminja glede na to, kje sem — vsakič, ko sem v Ljubljani, si vzpostavim rutino, doma se spet vse spremeni. Ampak trenutno s Klemnom prebirava Lukov evangelij, vsak dan različne odlomke — kaj bereva, potem pa premišljujeva in podeliva, kaj sva nagruntala. Zjutraj se izročim Jezusu in se zahvalim, da sem ga sploh dočakala. Zvečer imam refleksijo — kaj je bilo dobrega, kaj manj dobrega z moje strani. Šlo bi še bolj temeljito, ampak vsaj toliko, da se zahvalim za to, kar je bilo dobrega in lepega, da to vidim in prepoznam. Se pa trudim tudi za več časa za meditacijo, premišljevanje. V Ljubljani sem rada hodila na adoracijo, k maši čez teden. Se moram pa sama malo prisiliti in si vzeti čas.
Za kaj moliš?
Trenutno ni nič specifičnega, kar bi si želela — prepuščam Bogu, da mi bo že dal signal, ko bo čas, oziroma da bo samo prišlo po sebi. Bolj molim za to, da pomnoži mojo ljubezen do njega in me naredi stanovitno. Ti dve stvari — če imaš to v življenju, je to dovolj. Če imaš ljubezen do Boga, boš imel tudi ljubezen do bližnjega. Če imaš stanovitnost, jo ohranjaš čez vse preizkušnje, čez dobre in slabe dni. In predvsem molim za vse križe, ki jih nosijo ljudje okoli mene — zanje, in za to, da bi jih zmogli nositi.
Se počutiš odrešena?
Bi rekla, da ja. To je itak neke vrste proces — da postaneš svetnik, je proces, z nihanji. Ampak da, bi rekla, da sem odrešena.
V vsakdanjem življenju sprejemaš težke odločitve z Odrešenikom ali si zakrčena v veri?
Trudim se zaupati, da je to en tak moj križ, ki ga moram nositi. Nova lastnost, ki jo moram še brusiti — to je pač zaupanje v Božji načrt. Ampak celokupno lahko rečem, da mu zaupam, da se trudim za to, da ga poznam, da imam ta odnos z njim. So bili trenutki, ko je bilo drugače — no, pa zakaj moraš to želeti? Ampak zadnjih pet, šest let se zavedam, da me ima rad in da ve, kaj dela, in da mu lahko zaupam. Nekje v ozadju, tudi če ga je težko ubogati.
