Anica Nemanič: “Odvisnost od hrane me je prisilila, da sem se soočila s sabo."
V metliški garsonjeri je mir, ki ga 60 letna Anica Nemanič včasih ni znala nositi. Občutek manjvrednosti jo je spremljal skoraj vse življenje. Ta je porodil iskanje potrditve, duhovni perfekcionizem in zahrbtno odvisnost od hrane - tisto tiho odvisnost, ki po malem kljuva več ljudi, kot si upamo priznati.
Njena izpoved je močna v svoji iskrenosti. Ob pogovoru z njo me je najbolj predramilo prav vprašanje, koliko v resnici šteje vera brez osebnega zaupanja v zastonjskost Božje ljubezni, koliko je lahko v človeku “pridnosti,” pa hkrati še vedno strah, da ni dovolj.
Anica, kako je izgledala selitev iz drašičkih hribov v metliško garsonjero?
Selitev v blok je bila kar stresna. Priti iz drašičke narave, te odprtosti prostora, v garsonjero je bilo kar stresno. Ampak svoboda mi je bila bolj pomembna.
Je bila to ena od večjih preizkušenj v življenju?
Za zgodnja trideseta je bila izziv, ampak so bile še večje. Ampak danes ne bi nič spremenila, ker je vse pripomoglo k temu, kjer sem danes. Ta trenutek sem v miru, počutim se dobro, z veliko hvaležnostjo za vse, kar se mi je zgodilo. Dano mi je bilo, da sem se z veliko stvarmi iz preteklosti soočila in spustila, saj sem težko sprejemala svoje napake, da nečesa ne znam, da ne morem tako kot drugi. Dolgo časa sem si želela da bi lahko kaj spremenila. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo vse z namenom.
Je bila kakšna preizkušnja, ki se je vlekla skozi življenje?
Kar mi pride na misel je, da sem se počutila manjvredno, da sem na napačnih krajih iskala rešitev, da sem se na silo želela spremeniti, kar pa ni delovalo. Težko sem se izpostavljala. To me je zaznamovalo. Po drugi strani pa me je spodbujalo, da sem šla naprej. Skozi to špranjo je vstopal Bog.
Iz česa bi rekla, da izvira ta manjvrednost?
Nekaj je podedovanega, nekaj so posledice tega, da sem v ranem otroštvu preživela kar nekaj časa v bolnišnici. Mogoče sta me zaznamovala tisti strah in samota. Ko gledam nazaj, vidim, da sem se želela na silo spremeniti. Pri sebi sem videla le negativne stvari in posledično tudi pri drugih.
Kaj si iskala?
Priznanje, da sem v redu takšna, kot sem, in da je to dovolj.
S čim si skušala to dokazati?
Ugajala sem drugim, nikomur nisem postavila meje, večkrat sem šla čez svoje moči, samo da ne bo kritike - njo sem res težko sprejemala. Bila sem perfekcionistka. Mislila sem, da moram ugajati, da bom sprejeta, da bom dobila pozornost. To je veljalo za vsa področja - v službi, s prijateljicami, v cerkvi. Namesto da bi bolj skrbela zase, sem skrbela za druge. To je bil kot beg pred seboj.
In kako si se pozdravila?
Po Božji previdnosti sem našla 12-koračni program za prekomerne jedce. Tam sem dobila prava orodja in podporo, da sem lahko kontrolirala, kaj in koliko jem. Tam sem videla, da hrana ni zares moja težava. Takrat sem se začela bolj prepoznavati. Do takrat sem ene stvari slutila, se pa nisem upala s tem spopasti.
Imaš odvisniško osebnost?
Da, nagnjena sem k pretiravanju. Takrat je bilo vse črno-belo in šele s tem programom je moje življenje začelo dobivati barve. Pretiravanje se je kazalo na drugih področjih - tudi pri duhovnosti.
To si pa redkokateri vernik upa priznati.
To je prvi pogoj za zdravljenje - da si upaš priznati, vsaj sam pri sebi. Ampak ta pogum ni moj, zanj prosim vsak dan.
Kako se to prosi?
Tako: »Bog, nakloni mi spokojnost, da sprejmem, kar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznam razliko.« To je ena od molitev iz programa. Prej sem bila navajena zgolj klasično moliti. Boga sem dojemala kot strogega, kot da komaj čaka, da bom naredila nekaj narobe. Kljub temu, da sem se dosti poglabljala v Sveto pismo, da sem se učila biblijske stavke, da sem razumsko vedela, da me ima Bog rad, se to v mojem življenju ni kazalo. Te ljubezni nisem občutila. Še vedno sem v podzavesti imela strah pred Bogom. Videla sem tudi, da sem sama sebi postavila pogoj, da se moram znebiti določenih slabih lastnosti in šele potem bom vredna Božje ljubezni. Dokler sem bila odvisna od hrane, je bila hrana moj bog - z malo začetnico. Ker se je vse vrtelo okoli nje.
Kdaj si prišla do tega, da tako več ne moreš živeti?
V času karantene sem bila na neki način prisiljena, da sem se morala več ukvarjati sama s sabo - in zagrabila me je panika, ko sem videla, kaj me čaka: da se staram in da se bliža upokojitev. Po Božji previdnosti sem prišla v stik z 12-koračnim programom. To je bilo v letu 2021. Udeležila sem se delavnic po Sloveniji in videla, da je to, kar tam govorijo, kot da bi govoril o meni. Na teh delavnicah so bili tudi člani OA-ja, skupine za vse, ki imajo težave s kontrolo hrane, motnje hranjenja.
Kaj bi rekla, da je izvor te motnje hranjenja?
Ne vem, če lahko potegnem skupni imenovalec ali kje se je začelo. Vsem nam je bil skupen način, da smo se želeli tega rešiti, pa se nismo mogli. Kot otroku so mi bila peciva in čokolada vedno všeč, bolj kot drugim. Ko bi, na primer, pojedla sladoled, bi dobila dober občutek. A težava se je vse bolj stopnjevala - do točke, ko sem čutila potrebo po še več hrane, a mi ta ni več dajala tistega učinka. Potem sem si sama pri sebi zaželela, da bi nehala s sladkorjem, ampak nisem se zmogla ustaviti. Strah me je bilo, kje se bo to nehalo.
Bila sem tudi strašno navezana na kruh. Lahko bi ga jedla od jutra do večera, od njega bi lahko živela. Zame post ob kruhu in vodi ni bil nič posebnega. Še pol leta po vstopu v program sem se otepala abstinence od kruha, češ da ne bom mogla funkcionirati brez njega.
Potem pa je postalo preveč hudo, da bi lahko fizično nadaljevala. Od nekdaj sem imela težave z želodcem, zaradi sladic in čokolade pa sem imela še večje težave z zgago. Na vsak način sem želela doživela tisti stari občutek. Zato sem pretiravala pri vsaki hrani - samo da bi pokrila neko globljo stvar.
Tudi mentorica mi je rekla, da je imela iste težave. Ko sem jo vprašala, kako jih je premagala, je rekla, da je šla na kolena in molila. Nato sem to poskusila še jaz in doživela sem spremembo. Tisto hlepenje mi je bilo odvzeto. A ta program ne obljublja ozdravitve, ampak okrevanje - to pomeni, da odvisnik vedno ostane odvisnik.
Po čem si hrepenela?
Hrepenela sem po zagotovilu, da sem v redu takšna kot sem, da sem vredna Božje ljubezni. V bistvu sem pričakovala od ljudi, da mi bodo dali, kar mi lahko da le Bog.
Spopadala sem se s strahom pred vsako novo stvarjo, ki me je čakala: v službi, v odnosih - samo da ne bi šlo nič narobe.
Včasih se o nekaterih stvareh nisem mogla pogovarjati - niti s prijateljicami ne. Tudi če bi odprla usta, besede niso prišle ven. V programu pa so drugi podelili podobne izkušnje in zato sem si tudi sama lažje upala spregovoriti. Iskrenost mi je danes zdravilo. Vidim, kako mi koristi in kako me osvobaja.
Danes stvari več ne nosim s seboj. Jezus je rekel: “Dovolj je dnevu njegova lastna teža,” zato zjutraj mislim na stvari, za katere sem lahko hvaležna. To mi je dal program. Prej sem se borila s preteklostjo, ki se je ni dalo spremeniti, pa tudi na vse načine kontrolirati prihodnost, za katero ni nujno, da se bo sploh zgodila. Današnji dan želim živeti s čim več polnosti.
Včasih bi težko naštela tri lepe stvari, zdaj pa lahko z njimi napolnim tri strani. Saj tudi v Svetem Pismu piše, naj se zahvaljujemo za vse stvari. Spomnim se misli patra Gržana: »Ko bi rad kritiziral drugega, se najprej spomni njegovih pet dobrih lastnosti in šele potem odpri usta.« To skušam uveljavljati tudi pri sebi, posebej takrat, ko bi se najraje obsojala. Prej nisem razumela, zakaj je dobro biti hvaležen. Danes pa vidim, da me hvaležnost varuje, da me zlo ne potegne vase. Dolgo sem se borila predvsem proti temu, da ne bi grešila. Zdaj pa vem, da bom do konca življenja grešnik - ampak ljubljeni grešnik.
Najpomembneje je, da prideš pred Boga, priznaš in spustiš. Čeprav je prav to pogosto najtežje
S čim si rada zapolniš dan?
Zjutraj z molitvijo, vrhunec dneva pa mi je sveta maša. Letos sem si omislila njivo na Krašnjem vrhu - da sem izven civilizacije, mi zelo pomaga. Čeprav se veselim pridelka, mi je bolj pomembna ta tišina. Trenutno še tipam, kam me Bog vabi, kaj je moje poslanstvo v tem novem obdobju upokojitve, saj sem upokojena šele eno leto.
Kako je biti upokojen?
Meni zelo dobro (smeh), čeprav sem rada hodila v službo in ta mi je ogromno dala. 40 let sem bila vzgojiteljica, kar me je vedno znova spodbujalo, da vrtam po sebi in zato nisem obstala pri “takšna pač sem, tako to je”.
So ti tudi otroci postavljali ogledalo?
O, da…
Kako se ti je način vzgoje spreminjal v zadnjih 40 letih?
Najprej sem bila strašno popustljiva, vse sem jim dala (smeh). Nisem jim znala postaviti mej. Potem pa sem videla, da kljub tej svobodi niso bili zadovoljni. Od sodelavk sem se naučila, da se otrok brez postavljenih mej počuti, kot da bi ga pustil na balkonu brez ograje - sami se ne počutijo varne. Mislila sem, da tistemu, ki ga imaš rad, vse omogočiš. Ne. Če imaš otroka rad, mu ne daš vsega, sploh pa ne vsega na pladnju. Ker je že za dojenčka dobro, če se mora za igračko malo iztegniti za njo. Otroci danes dobivajo darila še pred rojstnim dnevom. S tem smo jim odvzeli možnost, da bi se nečesa veselili. Včasih je bilo že samo čakanje na Miklavža več vredno kot tisto skromno darilo.
Ko sem osebno sprejela Jezusa za svojega odrešenika in prijatelja, sem začela moliti tudi za otroke. To mi je pomagalo, da sem ostala v svojem poklicu, saj sem se že na polovici kariere spraševala, ali bom zmogla. Ko sem bila brez Boga in sem vse stavila samo na svoje moči, sem videla, da tako ne bo šlo več dolgo.
Si bila izčrpana?
Program mi je dal nov pogled na moje pomanjkljivosti: ne rabim se jih rešiti za vsako ceno. Najprej je bilo treba sprejeti resnico o sebi - da sem prekomerna jedka in da sem pretiravala tudi v duhovnem smislu. Šele ko sem to sprejela, sem lahko začela stvari prepuščati Bogu.
Zdaj vem, da tudi napačna odločitev ne pomeni konca sveta. Spomnim se, da sem bila v vrtcu pred težko odločitvijo. Poklicala sem mentorico in ji zaupala svojo stisko. Rekla mi je: “Glej, če se boš odločila za prvo, bo Bog s tabo. Če se boš odločila za drugo, bo Bog prav tako s tabo.” Takrat sem začela razumevati, da niso vse odločitve življenjsko usodne. To lahko danes, pri šestdesetih, rečem veliko mirneje.
Vedno bolj verjamem, da lahko Bog tudi naše slabosti uporabi v dobro. Velikokrat se zgodi, da podelim svojo izkušnjo in dobim odziv: “Dobro, da si povedala, ker se je tudi meni to zgodilo, pa si nisem upala povedati naprej.” Takrat vidiš, kako zelo smo med seboj povezani. Da smo si poslani drug drugemu, da skupaj rastemo in si pomagamo na poti v nebesa.
Kakšna je bila verska vzgoja staršev? Bolj tradicionalna ali osebna?
Bila sem vzgojena v verni družini in sem hvaležna za krst ter vse zakramente - danes ni več niti v naših krajih samoumevno, da je človek krščen. Po birmi pa nisem nadaljevala poti v kakšni skupini, ki bi mi pomagala pri rasti v veri. Bila sem zadržana in težko mi je bilo pristopiti k mladinski skupini. Hodila sem “le” k maši.
Ko pogledam nazaj, vidim, da je bilo marsikaj narobe tudi v preteklih rodovih. Staršem ne zamerim, ker so mi dali največ, kar so mogli. Naprej sem lahko šla prav zaradi tega pomanjkanja vere. Če bi mi bilo le malo lažje, bi verjetno obstala tam, kjer sem bila, saj sem se najbolj varno počutila v cerkvi pod korom. Tam bi najbrž tudi ostala in nikoli zares dojela, da je Bog ljubeči Oče.
V najstniških letih so mi v glavi ostajale predvsem zapovedi, pa še te sem doživljala kot omejitve. Z vero sem bila vse manj povezana. Življenje, ki sem ga takrat živela, mi ni prinašalo zadovoljstva in strah me je bilo, kako bom vse to zmogla.
To, kar sem prejela od Cerkve in staršev, mi je bilo podarjeno, sama pa na tem dolgo nisem gradila. Vera mi je bila dana, a za Boga sem se morala odločiti sama. Iz otroške vere, ki jo prejmeš od drugih, pride trenutek, ko se moraš za vero odločiti osebno
Prav v tem obdobju notranjega nemira sem bila leta 1998 po spletu okoliščin povabljena na romanje v Medžugorje. Tam sem pri spovedi doživela močan milostni trenutek. Iskreno sem se spovedala in v srcu sprejela Marijine kamne: molitev, evharistijo, Sveto pismo, post in mesečno spoved. Tudi k temu sem sprva pristopila perfekcionistično - sprva zagnano, a brez večjih sprememb v vsakdanjem življenju.
Leta 1999 sem se sama prijavila na romanje v Medžugorje ob prehodu v novo tisočletje. Takrat me je globoko prevzelo spoznanje, da sem Marijin otrok. Ob vračanju domov v Metliko sem čutila pravo domotožje po Medžugorju, spremljale pa so me Elizabetine besede: “Od kod meni to, da pride mati mojega Gospoda k meni?” Začela sem tudi redno moliti rožni venec, nato je vnema pojenjala. Kmalu zatem me je kolegica povabila na srečanje prenove v Duhu. Prevzelo me je, da so ljudje peli s takim žarom - še posebej tisti brez posluha. Jaz sem pa imela posluh, a ker nisem bila čisto sigurna, sem raje pela polglasno.
Moj odnos z Bogom pa se je začel spreminjati po 7-tedenskem seminarju za poglobitev vere. Pomemben korak so bile tudi duhovne vaje za notranje ozdravljenje, kjer sem prepoznala klic po katehetstvu. Župnik Florijan me je pri tem podprl in svoj smisel sem našla kot katehistinja. Ko sem končala šolo in bila sprejeta v skupnost katehistov, sem dobila občutek, da sem odgovorila na Božji klic.
Boga si imela za strogega očeta. Iz česa je to izviralo?
Spomnim se, da je bilo dostikrat rečeno, da se “Bugec krega,” ko je grmelo, ali pa “Bog ga je štrafal.” Ne - Bog nikogar ne kaznuje, jaz sem pa ga doživljala kot da komaj čaka, da bom naredila kaj narobe. Nosila sem veliko breme in kot mladi ženski mi je bilo s tem zelo težko.
Danes si ne predstavljam življenja brez tega, da se z Njim pogovarjam tako kot s tabo - tako živo.
Koliko je manjkalo do tega, da bi postala zagrenjena vernica oz. tercijalka?
Videla sem se že na poti do tja. Pretiravala sem z duhovnostjo, kot sem rekla. Nisem si postavljala mej. Pa tudi če bi si jo postavila, se je ne bi držala. Serijsko sem konzumirala pobožnosti in seminarje, nisem pa se ustavila, da bi vso to duhovnost prebavila. Po vajah sem si želela iti še enkrat čez vse doma, a doma je bilo že kaj drugega na sporedu. Da sem lahko danes tu, kjer sem, sem hvaležna svoji bolezni, ki mi je pokazala mojo zmoto in prisilila, da sem začela delati na tem.
Si ostala samska ali si se odločila biti sama?
Ne vem, kaj je bilo prvo. Na koncu sem se odločila, da bom sama. Tudi prej nisem imela resne zveze, le neke stike.
Kje vidiš to blokado?
Strah, da mi ne bo uspelo, da ne bom zmogla. V sebi sem imela nezaupanje vase, da ne bom zmogla nositi vsega, kar za sabo potegne zakonska zveza. Mislila sem, da bi lahko bila mama, ampak bolj je bil prisoten strah pred partnersko zvezo. Takrat se v bistvu niti nisem zavedala, da me skozi življenje vodi strah. Tudi odločitev za samskost, ki sem jo sprejela po duhovnih vajah leta 2005 - ko sem napolnila 40 let - ni bila pogumna odločitev, ampak iz strahu. Hotela sem narediti konec temu konfliktu: po eni strani sem si želela zakona, po drugi pa me je bilo močno strah.
Takrat sem s pomočjo duhovnih vaj preizkušala, ali je moje poslanstvo redovništvo ali zakonska zveza, a nisem našla močne spodbude niti za eno niti za drugo. Zato sem se pač odločila za samskost. Enostavno nisem želela, da me ta konflikt nonstop kljuva. V tistem obdobju mi je ta odločitev pomagala, da sem za en čas našla mir v sebi in lažje prepoznala pot, po kateri naj grem. Kasneje v programu pa sem ugotovila, da sem to odločitev izsilila in se s tem dolgoročno zaprla življenju.
To mi je znano - lažje se je zapreti, kot da te drugi zaprejo.
Takrat sem še imela slabo podobo Boga, ker me je bilo strah nekoč priti pred njega. Hotela sem izpolniti njegovo voljo, a sem se bala narediti kakršen koli korak naprej.
Kaj bi danes rekla tisti 40-letnici?
Da se lahko zmoti, da lahko zmeraj začne znova, da naj bo bolj prijazna do sebe - to si govorim še danes. Naj zaupa Očetu, da se bo vse dobro izteklo.
Pa bi te poslušala?
Ne vem, če (smeh).
Si pokukala tudi v new age, astrologijo?
Po eni milosti nisem nikoli zares stopila stran od Boga. Le enkrat sem bila pri bioenergetiku, ampak se tam nisem počutila prijetno. Kupila sem si tudi neke kristale, pa so me tako motili, čeprav nisem vedela zakaj. Videla sem, da to ni prava pot.
Bližnji so zame molili in kljub notranjemu odporu sem še vedno hodila k maši in spovedi. Mislim, da me je prav to obvarovalo. Tudi v srednji šoli, ko Boga nisem čutila blizu, sem vseeno prepoznavala, da je Božja roka nad menoj. Veliko je bilo priložnosti, knjig in poti, po katerih bi lahko zašla, pa nisem.
Zakaj imamo katoliki verouk, ko pa otroci teologijo slabo dojemajo.
V katoliških šolah je to smiselno, ker so starši vključeni in imajo interes za to. Navsezadnje je katehet samo sejalec - rezultat ni odvisen od mene, ampak tudi od staršev. Včasih so mi otroci po dveh letih verouka povedali, da doma še nikoli niso molili. Dobro je vsaj toliko časa, kot ga vložimo v otroke, vložiti tudi v starše.
Že dve leti nisem več katehistinja, ker sem prepoznala, da so zdaj na vrsti odrasli. Začutila sem tudi klic, naj naredim korak iz cerkvenega kroga, saj me je 12-koračni program naučil, da moram biti enako verna med verujočimi in neverujočimi. Prej sem na to gledala preozko, ker sem se družila skoraj izključno z ljudmi iz cerkvenega okolja. Trenutno še ne vem, kam me Bog kliče, mi je pa dal vedeti, da bo treba živeti tako, kot piše v Svetem pismu: vsepovsod.
Ko mi je keramičar popravljal kopalnico, mi je ponudil dva zneska - enega brez računa in drugega z računom. Prvi je bil cenejši za 600 evrov, a sem vseeno izbrala račun. Rekel mi je, da je to od mene pričakoval, ker je prej opazil podobice in slike na mojih stenah. To mi je bila velika šola. Zunanji ljudje od nas pričakujejo doslednost. Vsi bi radi prihranili, ampak Jezus tako ne dela. In jaz sem Jezusova, zato moram gledati, kaj me uči Jezus.
Darinka Bezenšek je zate pustila vprašanje: Kaj si misliš o spreobrnjencih?
Poti do Boga je toliko, kolikor je ljudi in vsak ima malo drugačno. Tukaj nismo zato, da bi sodili. Darinko je marsikdo gledal postrani, medtem ko je sam stal pod korom - tako kot sem nekoč tudi jaz.
Če nekoga kritiziram, bi bilo logično pričakovati, da sem sama pri tej stvari boljša. Če pa samo kritiziram brez konkretnih sprememb pri sebi, kaj sem s tem sploh naredila?
Kako je izgledalo, ko si dojela, da si ljubljen božji otrok?
Moja samopodoba se je počasi spreminjala, lažje sem si našla svoje mesto v svetu. Danes lažje ozavestim, da smo vsi ljudje Božji otroci in že s tem, ko samo sem, sem dovolj - sploh pa za Boga. Nič ne rabim narediti, da dobim njegovo naklonjenost; le povabiti ga v srce in sprejeti njegovo ljubezen. Prej sem vsa desetletja garala, da si jo bom zaslužila. Ta je vsem podarjena - Bog vsakemu prepušča svobodo, da se zanjo sam odloči.
