Ana Virant, rojena leta 1948, deluje nežno, a odločno. Bogati jo igriv, žlahten krašnjevrški dialekt, ki ni izgubil svoje ostrine. Njeno stanovanje je ohranilo duh generacij: debeli zidovi, toplina pohištva, počasnost bivanja, pomirjujoč pridih večnosti.

Pri vprašanjih sem se lovil, a znova je slavil Sveti Duh. Ko sem ji napisano dal prebrati, mi je z zasteklenimi očmi priznala, da je za trenutek spet postala tista mala punčka.

Imate lepe spomine na otroštvo?

Odraščala sem na Krašnjem vrhu in ni dneva, da se ne bi spomnila na starše. Pri maši zmeraj molim zanje. Ate nas je učil, da vsak dela napake, lagati pa nismo smeli: “Rajši vidim, da mi sami poveste, ko bo kaj narobe, kot da mi to nekdo drug pove.”

Mamici je bilo ime Ivanka, atetu pa Stanko Cesar. Starši so nam dali zgled vere – nikdar nas niso tepli, ker za to ni bilo razloga, saj so vse takoj izvedeli. Ata je mami včasih rekel: “Ne jih tepst, ker bogve, kaj jih bo teplo v življenju.” Cela družina je vsako večer na peči molila rožni venec. Bilo nas je pet otrok, starša in stara mama Marija Šavor – njen mož, naš dedek, pa je umrl v nesreči v rudniku.

Leta 1963 sem komaj dočakala konec šole. Ko sem bila stara 15 let, sem se zato zaposlila v Konfekciji Komet, kjer sem pisala etikete za oblačila. Kasneje sem v Beti pakirala gotove izdelke. Zaradi službe sem se preselila k teti v metliški farovž, kjer je bila redovnica. Tam sem imela svojo sobo in počutila sem se kot doma – imeli so krave in konje, hodila sem na pašo v Obrh, kjer je zdaj kapelica Marije Lurdske. V Metliki so takrat služile tri redovnice: sestra Viktorija iz Drašič, Bernardeta iz Radovič in teta Roza iz Radovice.

Ste bili na Krašnjem vrhu revni?

Ne. Mama je nabirala zdravilna zelišča in rože ter jih prodajala, s tem pa nam kupovala obleke in hrano. Ne spomnim se, da bi bili kdaj lačni.

Ste vdova?

Da, že od leta 2002, od mojega 54. leta. 24. junija je minilo 24 let. Pred možem sta leta 1998 in 2000 umrla še ate in mamica

Kaj se je zgodilo možu?

Možganska kap. V bolnici je bil samo eno noč, že drugi dan so poslali telegram, da je umrl. Zjutraj se je šel obrit v kopalnico, a se je v kuhinji zrušil. Ob padcu je z roko zvil vrata hladilnika. Tega sem čimprej oddala sorodnikom, ker me je preveč spominjal nanj.

Na dan njegove smrti mi je do upokojitve ostalo še deset dni. Šefica mi je rekla, da lahko delam naprej, če želim - meni pa je bilo najvažnejše, da nisem bila doma, tako da sem poprijela za vsako delo - trgatve v Zadrugi, nabiranje borovnic … takrat sem veliko zaslužila.

Dvakrat na dan sem hodila k sv. Roku – pred službo in po službi. Tam sem se pogovarjala z Jankom. Tudi danes se pogovarjam s poročno sliko in občutek imam, da je tu.

Dneve mi je razbremenila tudi najboljša prijateljica, soseda z Mestnega trga, makedonka Cara Špoljar, brez katere dan ni imel svojega čara. Nje ni več tri leta.

Tudi moja dva sina sta mi veliko pomagala. Moj sonček pa je vnuk, ki je zdaj v 19. letu in dela maturo v Črnomlju.

Sosed me je vprašal, kako to, da si nisem našla drugega. Rekla sem mu, da sem zmeraj mislila samo na prvega. Še s sabo sem težko, kaj šele z drugim.

Kako ste spoznali moža?

Včasih bi hodila peš na Krašnji vrh, kar se je takrat smatralo za kratko relacijo. Na poti nazaj v Metliko sem se ustavila pri Romih na Svržakih in s cigančki delala potice iz blata. Poznala sem njihove mame, ker so hodile prosit na Krašnji vrh.

Moj Janko se je ustavil in mi ponudil prevoz v proštijo na motorju. Pripeljal me je do farovške lipe in zelo sem se bala, da bi me teta videla. Takrat je še imel punco, ki jo je zatem pustil, ker sem mu bila tako všeč.

Spomnim se nekega večera, ko sva šla na grad v kino. Kaplanu in proštu Verderberju sem se zlagala, da grem na šiviljski tečaj, Janku pa sem naročila, naj kupi karte na balkonu, da nas slučajno ne bo kdo videl.

Nimam pojma, kakšen film je bil, ker sem ves čas razmišljala samo o tem, kako se bom zlagala – še posebej, ko se je izkazalo, da na moji desni sedi prav prošt. Naslednji dan me je zbadljivo vprašal, kakšne kroje smo delali na tečaju, in bilo mi je tako žal, da sem šla na spoved. A teti me ni izdal in za to sem mu še danes hvaležna.

Kdo je bil takrat kaplan?

Janez Volč, doma z Vrhnike. Ponesrečil se je v gorah.

Od kod je izhajal Janko?

Jankov oče je bil iz Radovice, mama iz Žumberka. Nekaj časa so živeli v Karlovcu, nato pa so si kupili hišico na Radovici, tam, kjer je zdaj Bistra buča. Starša sta se imenovala Mihael in Marta.

Z Jankom sva začela resno hoditi že pri mojih 15-ih in kar hitro sem ga odpeljala domov: »Ati, jaz sem si fanta pripeljala.« Pa mi je odgovoril: »Ti si za fanta? Ne znaš niti kuhat … Janko, najdi si raje nekoga, ki ti bo znal skuhat.« Janku to ni bilo važno. Kasneje v zakonu, ko se mi je v kuhinji kaj zažgalo, me je Janko pokregal, a odgovorila sem mu na kratko: »Ate so ti lepo povedali, da ne znam kuhat.«

Sta se cerkveno poročila?

Janko je bil v partiji, ampak je pred poroko vseeno šel k prvemu obhajilu, da bi lahko sklenila cerkveni zakon. Teta me je kregala, s kakšnim hodim, prošt pa ji je hitro vrnil: »Sestra, bodite veseli, da hodi s takim, ker mu bo dušo rešila.« H krstu ni rabil iti, ker ga je mama na skrivaj krstila v grkokatoliški cerkvi na Žumberku, ko je bil še majhen.

Najina sinova sta bila prav tako krščena. Tasta ni bilo k nam, dokler se ni rodil sin Jani, ker ga je bilo sram, da se je njegov sin cerkveno poročil. Janku pa nič ni bilo težko, ker mu je bilo edino važno, da dobi mene.

Kako je bilo pri zaroki? Kdo je tu koga zaprosil?

Mož je bil 12 let starejši, jaz sem pa imela točno 18 let in tri dni, ko sva se poročila. Rojena sem 28. decembra, in poročila sva se na staro leto, ko nisem več rabila starševskega soglasja.

Glede prve noči pa je bilo takole. Po ohceti na Radovici sem zjutraj prišla v hišo novega moža, kjer mi je tast – najbrž iz protesta, ker sva se poročila cerkveno – takoj zabičal, da se pri njih ne bo likalo na elektriko, ampak na žerjavico. Na to sem mu odgovorila: »Peglajte vi, kakor želite, jaz tako in tako grem od tu.« Doma sem bila prej kot moja starša, ki sta še ostala na zabavi (smeh). Janku sem preprosto rekla: »Spala še nisva skupaj, tako da se sam odloči, ali greš z mano ali ne.« Janko si je vzel za brit in šel. Ateta in mamo je pustil ter šel za mano - to veliko pove o njem. Eno noč sva spala pri mojih, naslednji dan pa sva se preselila v Log, kjer je imel stanovanje kot traktorist Kmetijske zadruge Metlika. Ko se je rodil mali Jani, je postalo v garsonjeri pretesno, in deset mesecev zatem nam je direktor Janez Gačnik, za nizko najemnino, ponudil stanovanje, v katerem živim zdaj.

Share

Ste trmasti po naravi?

Ate se je večkrat čudil, v koga sem se vrgla: »Nobena ni tako trdoglava kot si ti.« Odgovorila sem mu, da vsi pravijo, da sem ista kot on (smeh).

Sta se imela rada z Jankom?

Če bi se še enkrat možila, bi spet izbrala njega.

Kakšen je recept za uspešen zakon?

Da se imamo radi. To pomeni, da po kreganju nadaljujemo z življenjem, na koncu dneva pa vse pozabimo in gremo spat skupaj. Pri nama je bilo tako in tako lažje, ker sem jaz vedno imela prav (smeh).

Ga še prebolevate?

Da. Ko ga sanjam, mi je hudo. Enkrat sem ga tako živo sanjala, da mi je bilo žal, ko sem se zbudila.

Kaj boste vprašali Boga, ko pridete pred njega?

Kje so mamica in ate in stara mama. Janko bo pa sam prišel k meni.

Kaj za vas pomeni sveta maša?

Dala sem si normo: k maši moram vsaj v sredo, četrtek, petek in nedeljo. Ko sem bila zdrava, sem šla vsak dan. Manjka mi, če ne grem, in prav tako doma nisem zbrana za moliti. Bogu hvala, da imam cerkev tako blizu, kar mi je tudi edini sprehod. Še posebej po zlomu ključnice maja in vrtoglavice od tretjega cepljenja proti Koronavirusu.

Opažam, da vedno sedite v isti klopi. Zakaj?

Osma vrsta, osmi stol. Ko je leta 1998 umrl ate, so v Metliko prišli misijonarji. Mamica je šla takrat v Metliko k zdravniku in ravno je zapadel sneg, tako da brat ni mogel ponjo. Pri meni je ostala več dni in vsak dan sva skupaj hodili k maši. Slabo je slišala, ampak prav v osmi vrsti je slišala najbolje. Od takrat sedim samo tam – vsakič ko sem pri maši, sem z mamico. Občutek imam, kot da sedi poleg mene, ko molim zanjo. Hvala Bogu, da je takrat zapadel sneg.

Ste prenesli vero na svoje otroke?

Sem, ampak se jih ni preveč prijelo. K maši gredo le ob priliki.

Se kaj bojite Doma starejših?

To pa ne bi rada. Ko ne bom mogla več skrbeti sama zase, bi najraje, da se ne bi več zbudila. Zato želim biti dobra do vseh na zemlji že zdaj – da se v zadnji uri ne mučim jaz niti moji bližnji. Sama bi najraje šla tako, da bi umrla v spanju. Malo me je strah, ampak vem, da mi Janko čuva mesto.

Zakaj mislite, da ljudje trpimo?

Mogoče, ker si s tem služimo nebesa.

Kako mislite, da izgleda življenje na drugi strani?

Upam, da bom lahko kot metuljček na vsake toliko prišla iz nebes pogledat, kako se imajo moji na zemlji. Duša je neumrljiva in ko vidim zvezdice, se znam pogovarjati z mamico. Zelo sem še navezana na starše. Mi molimo zanje, oni pa za nas.

“Nič.”

Zaslutil sem, da je problem v besedi sami, saj ta rada izpade politično kontaminirana. Vprašanje sem ponovil z besedo dom. V naročju je ravno držal hčerkico in ob zvoku te besede refleksno pogledal nanjo. Odgovor je prišel brez oklevanja: “Dom je moja družina. Zanjo bi umrl.”

Njegov odziv mi je razkril nekaj pomembnega. Ljubezen do domovine ni zgolj ljubezen do njene slovarske definicije (dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva), zastave ali zgodovine, ampak do konkretnih odnosov, ki jih koren njene besede - dom, predpostavlja: do bližnjih in neznancev, do prednikov, po katerih smo prejeli jezik, dom in spomin.

Ko Jezus napove uničenje Jeruzalema in joka nad njim, trpi skupaj s svojim ljudstvom. Ne joče nad zidovi drugega templja ali Herodovim kraljestvom, temveč nad ljudmi. Po drugi strani pa ne zavrača zemeljske realnosti, ko pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Torej, kristjan ni zgolj prebivalec nebes - živi v konkretni družbi, uporablja državne ceste, šole in sisteme. Ljubezen do domovine se zato na vsakdanji ravni kaže tudi v tem, ali bomo keramičarja plačali na roko ali pa bomo prosili za račun, ali bomo politika na Tedniku zgolj preklinjali ali pa bomo zanje tudi molili.

Beseda domovina se mestoma prekriva s pravnim in političnim terminom Republike Slovenije, vendar se bistveno razlikuje v izvoru. Sveti Pavel imenuje nebeški Jeruzalem »naša mati«. S tem nakaže, da med Cerkvijo na zemlji in nebeškim Jeruzalemom ni preloma. Kakor se človek v družino in narod rodi po biološki materi, se po krstu rodi v Božje ljudstvo po Materi Cerkvi.

Sv. Avguštin je učil, da ljubezen do zemeljskih stvarnosti ni napačna, če ostaja pravilno urejena in usmerjena k Bogu. V tej luči se Republika Slovenija, kot kulturni, zgodovinski, pravni, ekonomski, demografski, in politični okvir vsaj delno prekriva s konceptom nebeške domovine. Država zato ni tekmica nebeški domovini, ampak priprava nanjo. Zato je domovina vredna ljubezni, nikoli pa čaščenja, ki bi privedlo v poganski nacionalizem.

Blaženi Anton Martin Slomšek je ljubil »besedo materino«, ker je vedel, da nobena zemeljska domovina ni končna postaja, temveč le postojanka. Zanj jezik ni bil le nacionalni simbol, ampak sredstvo, prek katerega smo Slovenci vstopali v občestvo - med seboj in z Bogom.

Ob osamosvojitvi so nam nekateri obljubljali nebesa na zemlji, a slovenska država nam ni bila dana zato, da bi nas odrešila, ampak da bi nam omogočila večjo možnost svobodnega odločanja za skupno dobro. Svoboda brez odgovornosti pa je le še ena oblika suženjstva in tega Bog ne želi. Zato je prevzemanje odgovornosti v družbi vaja v ljubezni do države, do domovine, in do Boga. Umreti za domovino je izjemna žrtev, za katero ni poklican vsak. Vsak kristjan pa je poklican, da zanjo živi - v vsakdanji svetosti, ki se začne že s podarjenim kozarcem hladne vode.

(Dr. Jože Pučnik, nekdanji disident in politični zapornik, ter Milan Kučan, nekdanji šef partije in predsednik predsedstva SFRJ, 22.4.1990)

Štirideset let je delala v trgovini, večino časa kot poslovodja Mercatorjevih trgovin okoli Ljubljane. V življenju se je selila osemkrat, prevozila skoraj milijon kilometrov in vodila večje kolektive. Danes se še naprej podarja ljudem - največkrat skozi hrano. A če jo boste poimenovali kuharica, vas bo hitro popravila: »Nisem kuharica. Sem Jožica.«

(10 minutno branje)

Subscribe now

Ste uradno Jožica ali Jožefa?

Jožefa, čeprav bi rada, da me vsi kličejo Jožica. Stari oče je bil Jožef, jaz pa sem bila prva vnukinja. Zato je babica v porodnišnici dala na voljo tri stara imena: »Jožefa, Sefka, Pepca. Zdaj se pa odloči.«

Kako ocenjujete svoje življenje, od 1 do 10?

Za 10 ni bilo nikoli, prej 7, 8, ker sem vedno želela imeti vse tako popolno, kot moj nečak Primož. Ampak če se navadiš, gre. Zelo sem živčna, ko je kaj razmetanega po župnišču.

Koliko časa ste že v Metliki?

Leta 2010 sem šla v pokoj. Eno leto sem bila na »svobodi«, nato pa sem začela tu. Vse skupaj je torej že 16 let. Če štejem po kaplanih: prvi je bil Mitja Bulič, potem Branko Jurejevčič, pa Jakob Piletič, ki je moje daljnje sorodstvo.

Ste kdaj razmišljali o redovništvu?

Nikoli. Tudi o poroki so bolj razmišljali drugi kot pa jaz, ker so me hoteli omožiti k bogatemu kmetu. Ko so prišli nečaki, sem postala teta taksi, miklavž, deklica za vse. Rada sem vse to počela.

Kako je izgledalo otroštvo?

Bilo je dokaj lepo, čeprav revno. Kaj smo tudi ušpičili, ampak doma nas niso nikoli tepli. Ko sta starša videla, da je treba kaj razčistiti, smo se usedli in se dogovorili. Ni bilo nepotrebnega ropotanja. So nas pa tepli v šoli, kamor je moral vsak učenec prinesti palico s svojim imenom. Ena anekdota: doma smo imeli ogromno knjig, še posebej v mamini hiši. Ko sem bila pri babici na obisku, sem s podstrešja vzela eno črno knjigo, ker je črna moja najljubša barva. To knjigo sem nato nosila skozi dve vasi in doma vse šokirala. Knjigi je bilo ime Črne bukve, najbolj znana protikomunistična knjiga na Slovenskem iz leta 1944. Imeli smo tudi izvirnik Prešernovih poezij. Niso bili bogati, so pa veliko dali na kulturo.

Kako je Šentjernej izgledal po drugi svetovni vojni?

Okrog Šentjerneja je bilo ubitih več kot 800 ljudi, od tega okrog 280 po vojni. Zato je bilo običajno, da so se dekleta poročala s starejšimi moškimi, ker mladih ni veliko ostalo.

Kje ste bili v službi?

Trgovsko kariero sem začela v Šentjerneju, kjer sem delala v trgovskem podjetju Dolenjka. Tam sem bila deklica za vse, kar mi ni odgovarjalo, zato sem leta 1976 - istega dne, ko je sedanji Mercator kupil Dolenjko - odšla k teti v Ljubljano, kjer sem postala trgovka. Na začetku so se vsi spraševali, kdo neki je ta, da lahko kar tako pride v Ljubljano iz nekega Šentjerneja. Ampak čez eno leto sem bila že poslovodja trgovine in v podjetju ostala 36 let, vse do upokojitve. Bila sem poslovodja petih trgovin. V življenju sem se selila osemkrat: iz porodnišnice v Žapuže pri Šentjerneju, kjer sem odraščala, v Mengeš, nato v Ljubljano pod Šmarno goro, dvakrat okrog Ižanke, na Vič, v Grosuplje, Radovico, Metliko, avgusta pa še v Žužemberk. Kilometrov imam za sabo že skoraj milijon.

Nekaj časa sem vodila 50 ljudi in hkrati še obiskovala poslovodsko in komercialno šolo. Potem sem šla še na ekonomijo, a je nisem hotela dokončati, ker sem se bala, da bom morala delati v pisarni. Želela sem ostati trgovka in nič drugega - že kot otroku mi je bilo to zelo všeč, o ničemer drugem nisem razmišljala. Nisem želela v pisarno, ker sem hotela obdržati pristen stik z ljudmi na terenu.

Tako sem se počutila vse do leta 1997, ko je vodstvo prevzel - saj veste kdo. Z njim sem se razumela čisto dobro, imel me je rad, saj sem se vedno strinjala z njim. V trgovini, kamor je zahajala njegova teta, je bilo vedno vse v redu, in vsako leto me je nagradil. Njega je leta 2005 zamenjal Debeljak. Toliko smo delali za Mercator, vlagali, se odrekali za dobro vseh - in tako hitro se je vse to razprodalo. Zadnji dve leti pred upokojitvijo sem zelo težko oddelala; nov način vodenja mi je vzel veselje do službe.

Kako ste se počutili, ko je Agrokor kupil Mercator?

Takrat mi je bilo že čisto vseeno, ker sem bila že upokojena.

Zaradi česa ste radi hodili v službo?

Zaradi kolektiva in strank. Proti koncu kariere so nas preveč stiskali. Bili smo navajeni pomagati strankam, na človeški odnos med trgovko in kupcem, in stranke so bile tega prav tako vajene. Sčasoma smo morale postati kot roboti, tako kot je zdaj. Vse se je začelo spreminjati, ko je tik pred koncem tisočletja v hišo prišel novi predsednik uprave – saj je današnji sistem po njegovem principu. V našem obdobju smo se posvečale stranki, proti koncu moje kariere pa je vsak začel skrbeti zase, kar naenkrat smo bili vsi v naglici – tako mi kot stranke.

Kakšne so bile vaše otroške sanje?

Nisem kaj dosti sanjala, ker ni bilo časa. Ko sem končala osnovno šolo, je veliko mojih sošolk šlo v šentjernejsko Iskro. Jaz sem pa hotela več. Starši so komaj čakali, da bi zadihali z eno plačo več, jaz pa sem hotela iti naprej v šolo.

Vidim, da ste zelo zagnani. Nekaj vas je gnalo iz te revščine.

Ja, vsekakor. Tisti, ki so imeli vsega veliko, niso bili takšni. Res sem se želela rešiti tega. Starši nadaljnjega šolanja na začetku niso bili veseli, kasneje pa so bili zelo zadovoljni. Ko so nadzorniki šteli, koliko prometa smo imeli na osebo, sem sama v trgovini ustvarila toliko prometa kot pet prodajalk skupaj. Niso jim bilo jasno, kako je to mogoče.

V čem je bila vaša skrivnost?

Včasih bi delala tudi za tri in nikoli v prazno. V Ljubljani smo bili blizu uprave, in na vsake toliko časa je kdo priletel na kontrolo. Ampak nismo čakali nanje, ker smo bile vedno zaposlene.

Je bila za toliko več prometa kriva vaša osebnost ali tehnične sposobnosti?

Eno in drugo. Pa tudi punce sem znala motivirati. Včasih bi skuhala velik lonec golaža in ga prinesla v službo, ali pa orehovo potico, in to so zelo cenile. Vedno sem tudi poskrbela, da so se počutile videne – če so bile žalostne, sem jih vprašala, kaj je narobe.

Bi rekli, da ste bili dobra šefica?

Ne za vse. Za nekatere sem bila preveč iskrena. Pristala sem tudi v delavskem svetu, kjer smo komentirali zadeve, ki so se tikale delavcev. Tam so morali biti tudi partijci, in z njimi si težko kaj dosegel, ker so imeli zadnjo besedo.

Kako ste lahko bili poslovodja kljub veri?

Nikoli je nisem skrivala, čeprav sem iz »ta bele« družine. Nosila sem križec, ampak se nisem vtikala v njihove stvari, pa tudi oni ne v moje. Cenili so moje delo, jaz pa nisem popustila, dokler nisem dosegla tega, kar sem mislila, da stranke ali kolektiv potrebujejo. Taka sem še danes – vedno sem izpostavila, kar me je motilo, znala pa sem tudi pohvaliti. Radi so me imeli. V časih pred osamosvojitvijo je bil Mercator Jugoslavija v malem, in proti koncu je postajalo vse bolj napeto, še posebej med bosanskimi Srbi in Bošnjaki. Ampak sem jim takoj povedala, da v trgovini ni prostora za politiko.

Kaj pogrešate pri današnjih trgovkah?

Ko pridem v trgovino, vem, katera je trgovka po duši. Samo jo pogledam in vem, ker vidiš, da dela z žarom in da nikoli ne čaka, da ji nekdo drug da delo.

Kaj radi počnete v Metliki?

Grem na tržnico, se srečam s kolegi iz službe in s prijateljicami, imam vrt, ki mi je rešilna bilka. Zaprti prostori me utesnjujejo, sprošča pa me posebej vožnja z avtom – vse misli mi izpuhtijo.

Vas je Primož povabil za gospodinjo ali ste se ponudili sami?

On. Mislila sem, da bom uživala v penzionu, ampak … sem si samo zamenjala službo (smeh). Najprej sem želela uživati v pokoju, danes pa to jemljem kot poslanstvo.

Težko rečete »ne«, če vas kdo prosi za pomoč?

Težko.

Zakaj? Ker tudi sama nisem imela rada tistih, ki so velikokrat rekli ne.

Torej želite pomagati nečaku, zato ste že 16 let kuharica?

Nisem rada kuharica, sem Jožica. Rajši sem gospodinja, kuharica pa nikakor ne. Naziv gospodinja bolj zajame vse, kar delam.

Zdi se mi, da uživate v tej službi.

Seveda. Tudi kuhati sem se naučila tu.

Kaj mora imeti dobra gospodinja?

Moraš potipati ljudi, katerim kuhaš. Ko je prišel škof Saje, sem se morala pozanimati, kaj ima rad. Prišla sem do informacije, da ima rad zelenjavo. Njegovo zadovoljstvo mi je pomenilo vse.

Po maši vedno izginete prvi.

Pridem pa tudi pol ure prej. Sama dobro vem, zakaj. Pred mašo molimo, po maši pa se želim izogniti skušnjavi, da bi čvekala.

Vi niste nikoli jamrali?

Včasih bi. Bilo je obdobje še v Mercatorju, ko me je mučila psiha, pa tega ni nihče opazil. Morala sem globoko zadihati in je šlo. Drugače pa nisem imela časa, da bi imela težke trenutke v življenju.

Ste se navzeli kaj belokranjščine?

Ne. Primož pa več ne zna reči »ja«, ampak »da«.

Ljudje nimamo vpogleda v župnišče. Toliko kaplanov in župnikov ste že dali čez - kaj ste zaključili?

Ne bom odgovorila. Kar se zgodi v družini, ostane v družini. Tudi duhovniki so ljudje – s slabim in dobrim. Tudi jaz delam napake in posebej cenim, če mi v obraz povedo, kaj sem zagrešila. Glede kulinarike pa sem ugotovila, da imajo vsi duhovniki zelo radi sladko, od vina do sladic – še sama sem se na to navadila. Nedeljski meni v župnišču ima lahko do tri vrste mesa, mešano solato, krompir, govejo juho in sladico.

Kaj vam je okrepilo vero v življenju?

Naravnost srkala sem knjige o Marijinih prikazovanjih. Zelo si želim romati v Fatimo. Velikokrat sem tudi romala na Brezje, v mladosti tudi peš iz Ljubljane. Mama se je veliko ukvarjala z nami, učila nas je tudi verskih resnic. Vedno sem hodila v cerkev, krize pa - hvala Bogu - nisem imela.

Kljub temu da nimate otrok, se vidite v sveti Mariji?

Svojih otrok nimam, imam pa veliko tujih: 9 nečakov, 11 pranečakov, in vsi me imajo radi, jaz pa njih – čeprav me obiskujejo zelo malo.

Kaj boste vprašali Boga, ko pridete predenj?

Kaj ve o meni.

Na kakšen način molite?

Ponoči ne morem spati, zato molim rožne vence, enega za drugim, za te in one namene – vse tri po dvakrat, enega pa ne znam.

Kaj bi rekli tistemu, ki pravi, da Bog ne obstaja?

Te bo udaril in boš videl. Čudno pa, da ponavadi ravno ti rečejo »Marija, pomagaj« ali »moj Bog«.

Verjamete, da Bog kaznuje?

Druga od šestih verskih resnic pravi: »Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.«

Se znate tudi ugrizniti v jezik?

Rajši kot da bi rekla kakšno traparijo. Če veš, da ne boš nič dosegel in da bo šlo v prazno, je bolje, da si tiho.

Kakšne cilje imate še za naprej?

Še ene trikrat se bom preselila … Najprej v Žužemberk, nato pa najverjetneje nazaj v Metliko, čez cesto v dom starejših. Potem pa tja, kamor sem si zaslužila – upam, da ne kam vmes, tam ne bi rada bila.

Subscribe now

Share

Njena izpoved je močna v svoji iskrenosti. Ob pogovoru z njo me je najbolj predramilo prav vprašanje, koliko v resnici šteje vera brez osebnega zaupanja v zastonjskost Božje ljubezni, koliko je lahko v človeku “pridnosti,” pa hkrati še vedno strah, da ni dovolj.

Anica, kako je izgledala selitev iz drašičkih hribov v metliško garsonjero?

Selitev v blok je bila kar stresna. Priti iz drašičke narave, te odprtosti prostora, v garsonjero je bilo kar stresno. Ampak svoboda mi je bila bolj pomembna.

Je bila to ena od večjih preizkušenj v življenju?

Za zgodnja trideseta je bila izziv, ampak so bile še večje. Ampak danes ne bi nič spremenila, ker je vse pripomoglo k temu, kjer sem danes. Ta trenutek sem v miru, počutim se dobro, z veliko hvaležnostjo za vse, kar se mi je zgodilo. Dano mi je bilo, da sem se z veliko stvarmi iz preteklosti soočila in spustila, saj sem težko sprejemala svoje napake, da nečesa ne znam, da ne morem tako kot drugi. Dolgo časa sem si želela da bi lahko kaj spremenila. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo vse z namenom.

Je bila kakšna preizkušnja, ki se je vlekla skozi življenje?

Kar mi pride na misel je, da sem se počutila manjvredno, da sem na napačnih krajih iskala rešitev, da sem se na silo želela spremeniti, kar pa ni delovalo. Težko sem se izpostavljala. To me je zaznamovalo. Po drugi strani pa me je spodbujalo, da sem šla naprej. Skozi to špranjo je vstopal Bog.

Iz česa bi rekla, da izvira ta manjvrednost?

Nekaj je podedovanega, nekaj so posledice tega, da sem v ranem otroštvu preživela kar nekaj časa v bolnišnici. Mogoče sta me zaznamovala tisti strah in samota. Ko gledam nazaj, vidim, da sem se želela na silo spremeniti. Pri sebi sem videla le negativne stvari in posledično tudi pri drugih.

Kaj si iskala?

Priznanje, da sem v redu takšna, kot sem, in da je to dovolj.

S čim si skušala to dokazati?

Ugajala sem drugim, nikomur nisem postavila meje, večkrat sem šla čez svoje moči, samo da ne bo kritike - njo sem res težko sprejemala. Bila sem perfekcionistka. Mislila sem, da moram ugajati, da bom sprejeta, da bom dobila pozornost. To je veljalo za vsa področja - v službi, s prijateljicami, v cerkvi. Namesto da bi bolj skrbela zase, sem skrbela za druge. To je bil kot beg pred seboj.

In kako si se pozdravila?

Po Božji previdnosti sem našla 12-koračni program za prekomerne jedce. Tam sem dobila prava orodja in podporo, da sem lahko kontrolirala, kaj in koliko jem. Tam sem videla, da hrana ni zares moja težava. Takrat sem se začela bolj prepoznavati. Do takrat sem ene stvari slutila, se pa nisem upala s tem spopasti.

Imaš odvisniško osebnost?

Da, nagnjena sem k pretiravanju. Takrat je bilo vse črno-belo in šele s tem programom je moje življenje začelo dobivati barve. Pretiravanje se je kazalo na drugih področjih - tudi pri duhovnosti.

To si pa redkokateri vernik upa priznati.

To je prvi pogoj za zdravljenje - da si upaš priznati, vsaj sam pri sebi. Ampak ta pogum ni moj, zanj prosim vsak dan.

Kako se to prosi?

Tako: »Bog, nakloni mi spokojnost, da sprejmem, kar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznam razliko.« To je ena od molitev iz programa. Prej sem bila navajena zgolj klasično moliti. Boga sem dojemala kot strogega, kot da komaj čaka, da bom naredila nekaj narobe. Kljub temu, da sem se dosti poglabljala v Sveto pismo, da sem se učila biblijske stavke, da sem razumsko vedela, da me ima Bog rad, se to v mojem življenju ni kazalo. Te ljubezni nisem občutila. Še vedno sem v podzavesti imela strah pred Bogom. Videla sem tudi, da sem sama sebi postavila pogoj, da se moram znebiti določenih slabih lastnosti in šele potem bom vredna Božje ljubezni. Dokler sem bila odvisna od hrane, je bila hrana moj bog - z malo začetnico. Ker se je vse vrtelo okoli nje.

Kdaj si prišla do tega, da tako več ne moreš živeti?

V času karantene sem bila na neki način prisiljena, da sem se morala več ukvarjati sama s sabo - in zagrabila me je panika, ko sem videla, kaj me čaka: da se staram in da se bliža upokojitev. Po Božji previdnosti sem prišla v stik z 12-koračnim programom. To je bilo v letu 2021. Udeležila sem se delavnic po Sloveniji in videla, da je to, kar tam govorijo, kot da bi govoril o meni. Na teh delavnicah so bili tudi člani OA-ja, skupine za vse, ki imajo težave s kontrolo hrane, motnje hranjenja.

Kaj bi rekla, da je izvor te motnje hranjenja?

Ne vem, če lahko potegnem skupni imenovalec ali kje se je začelo. Vsem nam je bil skupen način, da smo se želeli tega rešiti, pa se nismo mogli. Kot otroku so mi bila peciva in čokolada vedno všeč, bolj kot drugim. Ko bi, na primer, pojedla sladoled, bi dobila dober občutek. A težava se je vse bolj stopnjevala - do točke, ko sem čutila potrebo po še več hrane, a mi ta ni več dajala tistega učinka. Potem sem si sama pri sebi zaželela, da bi nehala s sladkorjem, ampak nisem se zmogla ustaviti. Strah me je bilo, kje se bo to nehalo.

Bila sem tudi strašno navezana na kruh. Lahko bi ga jedla od jutra do večera, od njega bi lahko živela. Zame post ob kruhu in vodi ni bil nič posebnega. Še pol leta po vstopu v program sem se otepala abstinence od kruha, češ da ne bom mogla funkcionirati brez njega.

Potem pa je postalo preveč hudo, da bi lahko fizično nadaljevala. Od nekdaj sem imela težave z želodcem, zaradi sladic in čokolade pa sem imela še večje težave z zgago. Na vsak način sem želela doživela tisti stari občutek. Zato sem pretiravala pri vsaki hrani - samo da bi pokrila neko globljo stvar.

Tudi mentorica mi je rekla, da je imela iste težave. Ko sem jo vprašala, kako jih je premagala, je rekla, da je šla na kolena in molila. Nato sem to poskusila še jaz in doživela sem spremembo. Tisto hlepenje mi je bilo odvzeto. A ta program ne obljublja ozdravitve, ampak okrevanje - to pomeni, da odvisnik vedno ostane odvisnik.

Po čem si hrepenela?

Hrepenela sem po zagotovilu, da sem v redu takšna kot sem, da sem vredna Božje ljubezni. V bistvu sem pričakovala od ljudi, da mi bodo dali, kar mi lahko da le Bog.

Spopadala sem se s strahom pred vsako novo stvarjo, ki me je čakala: v službi, v odnosih - samo da ne bi šlo nič narobe.

Včasih se o nekaterih stvareh nisem mogla pogovarjati - niti s prijateljicami ne. Tudi če bi odprla usta, besede niso prišle ven. V programu pa so drugi podelili podobne izkušnje in zato sem si tudi sama lažje upala spregovoriti. Iskrenost mi je danes zdravilo. Vidim, kako mi koristi in kako me osvobaja.

Danes stvari več ne nosim s seboj. Jezus je rekel: “Dovolj je dnevu njegova lastna teža,” zato zjutraj mislim na stvari, za katere sem lahko hvaležna. To mi je dal program. Prej sem se borila s preteklostjo, ki se je ni dalo spremeniti, pa tudi na vse načine kontrolirati prihodnost, za katero ni nujno, da se bo sploh zgodila. Današnji dan želim živeti s čim več polnosti.

Včasih bi težko naštela tri lepe stvari, zdaj pa lahko z njimi napolnim tri strani. Saj tudi v Svetem Pismu piše, naj se zahvaljujemo za vse stvari. Spomnim se misli patra Gržana: »Ko bi rad kritiziral drugega, se najprej spomni njegovih pet dobrih lastnosti in šele potem odpri usta.« To skušam uveljavljati tudi pri sebi, posebej takrat, ko bi se najraje obsojala. Prej nisem razumela, zakaj je dobro biti hvaležen. Danes pa vidim, da me hvaležnost varuje, da me zlo ne potegne vase. Dolgo sem se borila predvsem proti temu, da ne bi grešila. Zdaj pa vem, da bom do konca življenja grešnik - ampak ljubljeni grešnik.

Najpomembneje je, da prideš pred Boga, priznaš in spustiš. Čeprav je prav to pogosto najtežje

S čim si rada zapolniš dan?

Zjutraj z molitvijo, vrhunec dneva pa mi je sveta maša. Letos sem si omislila njivo na Krašnjem vrhu - da sem izven civilizacije, mi zelo pomaga. Čeprav se veselim pridelka, mi je bolj pomembna ta tišina. Trenutno še tipam, kam me Bog vabi, kaj je moje poslanstvo v tem novem obdobju upokojitve, saj sem upokojena šele eno leto.

Kako je biti upokojen?

Meni zelo dobro (smeh), čeprav sem rada hodila v službo in ta mi je ogromno dala. 40 let sem bila vzgojiteljica, kar me je vedno znova spodbujalo, da vrtam po sebi in zato nisem obstala pri “takšna pač sem, tako to je”.

So ti tudi otroci postavljali ogledalo?

O, da…

Kako se ti je način vzgoje spreminjal v zadnjih 40 letih?

Najprej sem bila strašno popustljiva, vse sem jim dala (smeh). Nisem jim znala postaviti mej. Potem pa sem videla, da kljub tej svobodi niso bili zadovoljni. Od sodelavk sem se naučila, da se otrok brez postavljenih mej počuti, kot da bi ga pustil na balkonu brez ograje - sami se ne počutijo varne. Mislila sem, da tistemu, ki ga imaš rad, vse omogočiš. Ne. Če imaš otroka rad, mu ne daš vsega, sploh pa ne vsega na pladnju. Ker je že za dojenčka dobro, če se mora za igračko malo iztegniti za njo. Otroci danes dobivajo darila še pred rojstnim dnevom. S tem smo jim odvzeli možnost, da bi se nečesa veselili. Včasih je bilo že samo čakanje na Miklavža več vredno kot tisto skromno darilo.

Ko sem osebno sprejela Jezusa za svojega odrešenika in prijatelja, sem začela moliti tudi za otroke. To mi je pomagalo, da sem ostala v svojem poklicu, saj sem se že na polovici kariere spraševala, ali bom zmogla. Ko sem bila brez Boga in sem vse stavila samo na svoje moči, sem videla, da tako ne bo šlo več dolgo.

Share

Si bila izčrpana?

Program mi je dal nov pogled na moje pomanjkljivosti: ne rabim se jih rešiti za vsako ceno. Najprej je bilo treba sprejeti resnico o sebi - da sem prekomerna jedka in da sem pretiravala tudi v duhovnem smislu. Šele ko sem to sprejela, sem lahko začela stvari prepuščati Bogu.

Zdaj vem, da tudi napačna odločitev ne pomeni konca sveta. Spomnim se, da sem bila v vrtcu pred težko odločitvijo. Poklicala sem mentorico in ji zaupala svojo stisko. Rekla mi je: “Glej, če se boš odločila za prvo, bo Bog s tabo. Če se boš odločila za drugo, bo Bog prav tako s tabo.” Takrat sem začela razumevati, da niso vse odločitve življenjsko usodne. To lahko danes, pri šestdesetih, rečem veliko mirneje.

Vedno bolj verjamem, da lahko Bog tudi naše slabosti uporabi v dobro. Velikokrat se zgodi, da podelim svojo izkušnjo in dobim odziv: “Dobro, da si povedala, ker se je tudi meni to zgodilo, pa si nisem upala povedati naprej.” Takrat vidiš, kako zelo smo med seboj povezani. Da smo si poslani drug drugemu, da skupaj rastemo in si pomagamo na poti v nebesa.

Kakšna je bila verska vzgoja staršev? Bolj tradicionalna ali osebna?

Bila sem vzgojena v verni družini in sem hvaležna za krst ter vse zakramente - danes ni več niti v naših krajih samoumevno, da je človek krščen. Po birmi pa nisem nadaljevala poti v kakšni skupini, ki bi mi pomagala pri rasti v veri. Bila sem zadržana in težko mi je bilo pristopiti k mladinski skupini. Hodila sem “le” k maši.

Ko pogledam nazaj, vidim, da je bilo marsikaj narobe tudi v preteklih rodovih. Staršem ne zamerim, ker so mi dali največ, kar so mogli. Naprej sem lahko šla prav zaradi tega pomanjkanja vere. Če bi mi bilo le malo lažje, bi verjetno obstala tam, kjer sem bila, saj sem se najbolj varno počutila v cerkvi pod korom. Tam bi najbrž tudi ostala in nikoli zares dojela, da je Bog ljubeči Oče.

V najstniških letih so mi v glavi ostajale predvsem zapovedi, pa še te sem doživljala kot omejitve. Z vero sem bila vse manj povezana. Življenje, ki sem ga takrat živela, mi ni prinašalo zadovoljstva in strah me je bilo, kako bom vse to zmogla.

To, kar sem prejela od Cerkve in staršev, mi je bilo podarjeno, sama pa na tem dolgo nisem gradila. Vera mi je bila dana, a za Boga sem se morala odločiti sama. Iz otroške vere, ki jo prejmeš od drugih, pride trenutek, ko se moraš za vero odločiti osebno

Prav v tem obdobju notranjega nemira sem bila leta 1998 po spletu okoliščin povabljena na romanje v Medžugorje. Tam sem pri spovedi doživela močan milostni trenutek. Iskreno sem se spovedala in v srcu sprejela Marijine kamne: molitev, evharistijo, Sveto pismo, post in mesečno spoved. Tudi k temu sem sprva pristopila perfekcionistično - sprva zagnano, a brez večjih sprememb v vsakdanjem življenju.

Leta 1999 sem se sama prijavila na romanje v Medžugorje ob prehodu v novo tisočletje. Takrat me je globoko prevzelo spoznanje, da sem Marijin otrok. Ob vračanju domov v Metliko sem čutila pravo domotožje po Medžugorju, spremljale pa so me Elizabetine besede: “Od kod meni to, da pride mati mojega Gospoda k meni?” Začela sem tudi redno moliti rožni venec, nato je vnema pojenjala. Kmalu zatem me je kolegica povabila na srečanje prenove v Duhu. Prevzelo me je, da so ljudje peli s takim žarom - še posebej tisti brez posluha. Jaz sem pa imela posluh, a ker nisem bila čisto sigurna, sem raje pela polglasno.

Moj odnos z Bogom pa se je začel spreminjati po 7-tedenskem seminarju za poglobitev vere. Pomemben korak so bile tudi duhovne vaje za notranje ozdravljenje, kjer sem prepoznala klic po katehetstvu. Župnik Florijan me je pri tem podprl in svoj smisel sem našla kot katehistinja. Ko sem končala šolo in bila sprejeta v skupnost katehistov, sem dobila občutek, da sem odgovorila na Božji klic.

Boga si imela za strogega očeta. Iz česa je to izviralo?

Spomnim se, da je bilo dostikrat rečeno, da se “Bugec krega,” ko je grmelo, ali pa “Bog ga je štrafal.” Ne - Bog nikogar ne kaznuje, jaz sem pa ga doživljala kot da komaj čaka, da bom naredila kaj narobe. Nosila sem veliko breme in kot mladi ženski mi je bilo s tem zelo težko.

Danes si ne predstavljam življenja brez tega, da se z Njim pogovarjam tako kot s tabo - tako živo.

Share

Koliko je manjkalo do tega, da bi postala zagrenjena vernica oz. tercijalka?

Videla sem se že na poti do tja. Pretiravala sem z duhovnostjo, kot sem rekla. Nisem si postavljala mej. Pa tudi če bi si jo postavila, se je ne bi držala. Serijsko sem konzumirala pobožnosti in seminarje, nisem pa se ustavila, da bi vso to duhovnost prebavila. Po vajah sem si želela iti še enkrat čez vse doma, a doma je bilo že kaj drugega na sporedu. Da sem lahko danes tu, kjer sem, sem hvaležna svoji bolezni, ki mi je pokazala mojo zmoto in prisilila, da sem začela delati na tem.

Si ostala samska ali si se odločila biti sama?

Ne vem, kaj je bilo prvo. Na koncu sem se odločila, da bom sama. Tudi prej nisem imela resne zveze, le neke stike.

Kje vidiš to blokado?

Strah, da mi ne bo uspelo, da ne bom zmogla. V sebi sem imela nezaupanje vase, da ne bom zmogla nositi vsega, kar za sabo potegne zakonska zveza. Mislila sem, da bi lahko bila mama, ampak bolj je bil prisoten strah pred partnersko zvezo. Takrat se v bistvu niti nisem zavedala, da me skozi življenje vodi strah. Tudi odločitev za samskost, ki sem jo sprejela po duhovnih vajah leta 2005 - ko sem napolnila 40 let - ni bila pogumna odločitev, ampak iz strahu. Hotela sem narediti konec temu konfliktu: po eni strani sem si želela zakona, po drugi pa me je bilo močno strah.

Takrat sem s pomočjo duhovnih vaj preizkušala, ali je moje poslanstvo redovništvo ali zakonska zveza, a nisem našla močne spodbude niti za eno niti za drugo. Zato sem se pač odločila za samskost. Enostavno nisem želela, da me ta konflikt nonstop kljuva. V tistem obdobju mi je ta odločitev pomagala, da sem za en čas našla mir v sebi in lažje prepoznala pot, po kateri naj grem. Kasneje v programu pa sem ugotovila, da sem to odločitev izsilila in se s tem dolgoročno zaprla življenju.

To mi je znano - lažje se je zapreti, kot da te drugi zaprejo.

Takrat sem še imela slabo podobo Boga, ker me je bilo strah nekoč priti pred njega. Hotela sem izpolniti njegovo voljo, a sem se bala narediti kakršen koli korak naprej.

Kaj bi danes rekla tisti 40-letnici?

Da se lahko zmoti, da lahko zmeraj začne znova, da naj bo bolj prijazna do sebe - to si govorim še danes. Naj zaupa Očetu, da se bo vse dobro izteklo.

Pa bi te poslušala?

Ne vem, če (smeh).

Si pokukala tudi v new age, astrologijo?
Po eni milosti nisem nikoli zares stopila stran od Boga. Le enkrat sem bila pri bioenergetiku, ampak se tam nisem počutila prijetno. Kupila sem si tudi neke kristale, pa so me tako motili, čeprav nisem vedela zakaj. Videla sem, da to ni prava pot.

Bližnji so zame molili in kljub notranjemu odporu sem še vedno hodila k maši in spovedi. Mislim, da me je prav to obvarovalo. Tudi v srednji šoli, ko Boga nisem čutila blizu, sem vseeno prepoznavala, da je Božja roka nad menoj. Veliko je bilo priložnosti, knjig in poti, po katerih bi lahko zašla, pa nisem.

Zakaj imamo katoliki verouk, ko pa otroci teologijo slabo dojemajo.
V katoliških šolah je to smiselno, ker so starši vključeni in imajo interes za to. Navsezadnje je katehet samo sejalec - rezultat ni odvisen od mene, ampak tudi od staršev. Včasih so mi otroci po dveh letih verouka povedali, da doma še nikoli niso molili. Dobro je vsaj toliko časa, kot ga vložimo v otroke, vložiti tudi v starše.

Že dve leti nisem več katehistinja, ker sem prepoznala, da so zdaj na vrsti odrasli. Začutila sem tudi klic, naj naredim korak iz cerkvenega kroga, saj me je 12-koračni program naučil, da moram biti enako verna med verujočimi in neverujočimi. Prej sem na to gledala preozko, ker sem se družila skoraj izključno z ljudmi iz cerkvenega okolja. Trenutno še ne vem, kam me Bog kliče, mi je pa dal vedeti, da bo treba živeti tako, kot piše v Svetem pismu: vsepovsod.

Ko mi je keramičar popravljal kopalnico, mi je ponudil dva zneska - enega brez računa in drugega z računom. Prvi je bil cenejši za 600 evrov, a sem vseeno izbrala račun. Rekel mi je, da je to od mene pričakoval, ker je prej opazil podobice in slike na mojih stenah. To mi je bila velika šola. Zunanji ljudje od nas pričakujejo doslednost. Vsi bi radi prihranili, ampak Jezus tako ne dela. In jaz sem Jezusova, zato moram gledati, kaj me uči Jezus.

Darinka Bezenšek je zate pustila vprašanje: Kaj si misliš o spreobrnjencih?
Poti do Boga je toliko, kolikor je ljudi in vsak ima malo drugačno. Tukaj nismo zato, da bi sodili. Darinko je marsikdo gledal postrani, medtem ko je sam stal pod korom - tako kot sem nekoč tudi jaz.

Če nekoga kritiziram, bi bilo logično pričakovati, da sem sama pri tej stvari boljša. Če pa samo kritiziram brez konkretnih sprememb pri sebi, kaj sem s tem sploh naredila?

Kako je izgledalo, ko si dojela, da si ljubljen božji otrok?

Moja samopodoba se je počasi spreminjala, lažje sem si našla svoje mesto v svetu. Danes lažje ozavestim, da smo vsi ljudje Božji otroci in že s tem, ko samo sem, sem dovolj - sploh pa za Boga. Nič ne rabim narediti, da dobim njegovo naklonjenost; le povabiti ga v srce in sprejeti njegovo ljubezen. Prej sem vsa desetletja garala, da si jo bom zaslužila. Ta je vsem podarjena - Bog vsakemu prepušča svobodo, da se zanjo sam odloči.

Spregovori o bolečini zavračanja, o očitkih zaradi spreobrnitve, ki se po njenem občutku po Metliki še danes potiho prenašajo med ljudmi, ter o tem, kako težko je bilo vstopiti v skupnost, za katero je verjela, da jo bo sprejela odprtih rok. Profesorica, ki je med učenci velikokrat delovala zahtevno, v pogovoru pokaže tudi svojo mehko, ranljivo stran.

Subscribe now

Darinka, kako bi se opisali?

Še sama sebe ne poznam dobro. Opisala bi se kot raziskovalko, ki ne sprejema stvari kar tako, ker nekdo reče, da je tako. Sem iskalka, ženska, ki želi pustiti nekaj dobrega za seboj. Ljudem se darujem brez pričakovanj, da bom dobila kaj nazaj.

Veliko delam s tujci in v njihovem svetu vidim bitko za življenje. Veseli me, da jim lahko pomagam s prvim stikom v naši deželi. Biti tujec in ne znati jezika je težko. Dolga leta poučujem tudi na osnovni šoli za odrasle, na kateri je pretežno romska populacija. Če bi gledala na uspeh, ki sem ga tam dosegla, bi rekla, da se ne izplača. Ampak če vsaj enemu pomagam, če bo kakšna moja misel, beseda prišla prav v kakšni življenjski situaciji, sem zmagala.

Po napadu na Ukrajino leta 2022, ko sem začela učiti begunce, so bili ti večinoma Ukrajinci. Popolnoma nič niso znali jezika in čisto prostovoljno sem imela uvajalne ure za slovenščino. To so res težke zgodbe, ki prihajajo iz centra spopadov.

Kaj rabi begunec ob prvem stiku z našim okoljem?

Veliko pomoči, da se znajdejo. Pa to, da so sprejeti. Rabijo osnovne informacije, da vedo, kaj morajo narediti, da preživijo in da dobijo pomoč. Vsak od njih si želi čim prej začeti delati.

Se je spremenil vaš pogled na priseljence?

Do nikogar nisem sovražna, češ »kaj jih je treba«. V začetku sem se zamislila, kam to pelje, potem pa sem si rekla, da nas je premalo in da nekdo mora priti ter živeti tu. Zdi pa se mi bistveno, da oni sprejmejo naš jezik. Lahko imajo svoje navade, ampak je važno, da se asimilirajo. Vrata v našo kulturo so prav slovenščina. Velikokrat pa me moti, da v uradnem okolju mi govorimo njihov jezik, ko že vemo, da bi lahko znali slovenščino. To ni dobro za nas, ker tako nismo pozorni do jezika in ga s tem izgubljamo.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Ko smo se igrali, sem bila vedno učiteljica. Ampak moja pot do profesorice slovenščine je bila kar dolga. Najprej sem šla za razredno učiteljico, ker se je bilo ceneje voziti v Novo mesto kot pa študirati v Ljubljani. Ko sem se zaposlila v šoli, sem bila polna idej in energije, a morala sem ostati v podaljšanem bivanju. Jokala sem vsak dan, ko sem hodila v službo. Zato sem se odločila, da naredim dodatne predmete iz slovenščine. Pri 45 letih, leta 1996, pa sem se odločila za študij slovenščine v Mariboru. Grozno mi je bilo, da za enako delo dobivam nižjo plačo kot nekdo, ki je univerzitetno izobražen. Razlika ni bila velika, ampak to se mi je zdelo krivično po tolikih letih službe, tolikem času.

Kako je študirati odraslemu?

Brez dobrega moža ne zmoreš. Spomnim se, kako sem se bala slovaščine. A ko je stopila v predavalnico profesorica Ana Riskova, je rekla, naj nas ne bo strah, saj nihče ne bo padel. Takrat se mi je sprostilo neko znanje, zaklenjeno v meni. Tega sem se naučila tudi sama – da ljudem s telesno govorico sporočam, da naj jih ne bo preveč strah.

Zanimivo. Tega nisem opazil, ko ste me učili.

To ti pa verjamem, ker sem se zelo spremenila, kot se vsak v svojem življenju. Zelo zahtevna sem do sebe, zato sem pa tudi do drugih. Na začetku nisem razumela družinskega ozadja otrok. Nihče nam na akademiji ni govoril o otrocih, ki doma nimajo pogojev za učenje. Sčasoma sem ugotovila, da tako ne prideš nikamor. Npr. ko slišiš, da mora otrok ponoči bežati iz hiše, ker oče pijan prihaja domov, spremeniš svoj pogled. Pomembno izkušnjo sem imela z mamo učenca, ki je zelo rad bral, a slovnica mu ni in ni šla. Prosila me je, naj mu dam možnost za dvojko. Nasprotovala sem ji, češ kaj se vtika v moje delo. Ampak sem popustila in še dandanes sem za to hvaležna sama seb. Kako je bil to načitan fant, tako razgledan. Še danes mi je pri srcu.

Včasih bi dala cvek že, če ne bi naredili domače naloge. Tudi časi so bili taki. Si tudi ti dobil kak cvek pri meni?

V bistvu prvi cvek, da.

Zavedam se tega. Včasih enostavno nisem razumela, da nekdo nečesa ni naredil. Dostikrat mi je manjkalo ozadje, zakaj. Ko sem začela odkrivati vzroke, mi je bilo lažje razumeti. Danes bi učila, kot učim zadnjih 10 let: če je tako prišlo, da se nisi mogel naučiti, razumem in povej, kdaj se boš. Tu ni takšnega pritiska in zato naredijo, kar morajo. Naučila sem se tudi, da sem se ob učencu, ki mi je pristopil, medtem ko sem pisala pri mizi, ustavila in mu pogledala v oči ter se pogovarjala z njim. To je bilo zame nekaj velikega – poslušati človeka, ga gledati v oči, videti njegovo stisko, strah. Če pa gledaš v list, ostaneš v svojem delu.

Povejte mi kaj o vzgoji vaših staršev, prosim.

Pri nas v družini se je vedno spoštovalo ljudi. Starši so bili vzgojeni versko, ampak so kasneje postali člani Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) in življenje je tako prineslo, da me versko niso vzgajali. Vsekakor pa so me naučili spoštovati ljudi, jim pomagati, pri nas se tudi ni nikoli preklinjalo. Mama je celo prejela najvišje jugoslovansko humanitarno priznanje za delo na Rdečem križu. Oče pa je bil tajnik na občini in mnogim je pomagal pri prošnjah za pokojnino, socialno pomoč.

Pravite, da so vaši starši učili in živeli temeljne družbene vrednote. Torej biti komunist ne pomeni nujno biti slab človek?

Ne, sploh ne. Vseeno je, ali si verujoči ali komunist. Če si slab, si slab. Verujoči imamo mogoče več podpore pri tem, ker vemo, kam se zateči v času stiske – imamo nekoga, s katerim se lahko pomeniš.

Edina oseba, ki mi je posredovala vero, je bila stara mama. Pri njej smo znale s sestrami ostati čez cele poletne počitnice. Če nismo zjutraj in zvečer molili, nismo dobili za jesti. Ime ji je bilo Katarina Lavrič iz vasi Okonina v Zgornjesavinjski dolini, Kata so jo klicali. Bila je kajžarica in dninarica, pokončna ženska, samohranilka štirim otrokom. Imam zelo lepe spomine. Zjutraj bi nam postregla jajčno kremo s sladkorjem, nato pa odšla in delala cel dan po njivah drugih.

Kaj je bila torej pika na i, da ste se začeli obračati k Bogu?

Mama, Anica Molek, je bila stalno bolna od prvega razreda. In ko sem bila enega dne, že kot odrasla, na morju, me pokliče oče: »Pridi, ker ta noč bo odločilna, ali preživi.« V bolnišnici je bila že vsa na cevkah in ne vem, če me je prepoznala, saj me je prosila: »Moli zame.« Takrat sem še zanikala Boga in o cerkvi nisem našla dobre besede. Čutila sem stisko in bala sem se, da bo Bog kaznoval njo in mene, ker se toliko let nisem zmenila zanj, zdaj pa bi nekaj od njega. Vseeno pa je bila stiska premočna. Prižgala sem svečko in zmolila, kar me je naučila babica. Mama je preživela noč in nato živela še sedem let. Ampak tu še ni prišlo do moje spreobrnitve.

Mama je nato hodila z Marijo Stariha na Mariapoli k Marijinemu delu, kjer so imeli neke vrste duhovne počitnice. Še vedno je bila zelo bolna, a nazaj je prihajala prerojena in srečna. Rekla mi je: »Hodi, spoznaj te ljudi, boš videla, kako so dobri.« In sem si mislila, da pretirava zaradi tablet, ki jih jemlje. Na koncu me je prepričala in res sem šla pogledat, kdo so ti ljudje. Tam sem videla samo dobroto in ljubezen. In nikoli me niso odrinili, češ da sem neverujoča. Čisto vsak je bil dobrodošel, vsi ljudje dobre volje. Tu so bili moji prvi koraki. Sčasoma sem kar stalno jokala, ker so vsi hodili k obhajilu, jaz pa ne, saj nisem imela zakramentov razen krsta – stara mama me je krstila na skrivaj. Zato sem eno leto vsak petek hodila v Ljubljano na katehumenat k Uršulinkam, da sem pod vodstvom duhovnika Dragana Adama prejela prvo sveto obhajilo in sveto birmo.

Saj bi lahko vse opravila v Metliki, ampak si nisem upala. Nekaj tako lepega je raslo v meni, jaz pa sem bila tako ranljiva. In če bi to nekdo poteptal, četudi nehote, ne vem, če bi še vztrajala. Hrepenela sem po Bogu, a nisem vedela, v katero smer iti.

Kako je živeti z Bogom in brez njega?

Brez Boga nimaš opore, mogoče niti ne vidiš smisla, zdaj pa ga vidim v vsaki stvari. Vidi se, da ni konec, vidi se nadaljevanje življenja, tudi če vse pade. Je pa svet postal tako naporen in težko je obstati brez prepričanja, da je ljubezen bistvo. Jezus je to ljubezen izražal v neverjetnih mukah.

Share

Kako ste bili kot bivša komunistka sprejeti med metliške vernike?

Ta spreobrnitev je bila najtežji del mojega življenja. Desetletja sem bila veren član Zveze komunistov, Tito je bil zame kot bog, verjela sem v dobroto ljudi, enakovrednost, enakost, svobodo, pravičnost. Prepričana sem bila, da vsi živijo po tem standardu, ker sem v tem odrasla. A temu ni bilo tako – močno sem bila razočarana nad dvoličnostjo partijcev.

In ko sem se spreobrnila, so bili moji hujši sodniki metliški verujoči. Nisem se zavedala, koliko nemira sem prinesla s spreobrnitvijo. Mislila sem, da so vsi veseli kakor jaz. Zelo težko so me sprejeli, kljub temu da sem se tako potrudila za prejem zakramentov, in tudi cerkveno sem se poročila. Nekateri izmed mojih učencev so celo hujskali moje otroke in jim lagali, da naj bi pred cerkvijo stala in gledala, kdo hodi k maši, ter jih potem špecala v šoli – najbrž so doma poslušali pogovore staršev o meni. Noben mi ni v obraz rekel kaj hudega, so pa sestri. Velikokrat je jokala zaradi mene, sama pa se nikoli nisem ozirala na moje tožnike, tudi očitke sem sproti pozabljala. Zanimivo je, da mi ravnatelj Jože Mozetič v službi nikoli ni delal težav.

Kdaj se je to dogajalo?

Iz partije sem izstopila leta 1983, leto zatem pa se je uresničila tudi mamina želja, da se krsti njena vnukinja – in to v Starem trgu, ne v Metliki, kjer smo bili zaznamovani. S Tonetom sva se cerkveno poročila leta 1994.

Vse to se je dogajalo malo pred osamosvojitvijo. Razumem, zakaj bi lahko “staroverci” videli oportunizem v vsem tem.

Tudi sama jih razumem. Oni so med komunizmom preživeli zelo težke čase in moje prisotnosti niso mogli sprejeti tako hitro. Ampak tega takrat nisem razumela, ker sem bila polna čiste ljubezni zaradi Marijinega dela (nekdaj Gibanje fokolarov). Če mi takrat mož Tone ne bi bil skala, bi bila strašno razočarana nad življenjem in ljudmi. Ko so me napadali, me je vedno branil. Metličani so sestri očitali, češ nekdaj takšni komunisti, zdaj pa vernica med njimi. Družini sem naredila sramoto. Vsi sorodniki so morali o meni poslušati grde stvari - še najbolj od domačih verujočih. Ko sva se s Tonetom odločila za cerkveno poroko, so me vsi zapustili.

Bog me je vodil kot otroka po svojih poteh in dostikrat čutim njegovo oporo. Spomnim se, ko sva se 12. maja 1994 v Ljubljani cerkveno poročila. Oklic je bil v Metliki in spet je bil cirkus. »Zakaj je treba izzivati ljudi?« sem slišala od svojih. »Kaj ne bi tega naredili potiho?« Kaj narediš, če narediš potiho? Zatajiš Boga, narediš uslugo hudiču. Od domačih ni bilo nikogar na poroki. Zelo veliko so prestali in lahko bi se me odrekli.

To je bilo res težko obdobje. Še par dni pred poroko sem v Metliki sedela na kavču, vsa v žalosti. Morala bi še speči pecivo in piškote za pogostitev, a jaz nisem ravno neka kuharica. V tistem momentu potrka Pepca Kočevar iz Berčic. Prišla je pogledat, kako sem in s seboj prinesla pisanko z napisom IHS. Zares me je potolažila s tem. Našla se je tudi pekovka piškotov: mama ene punce, kateri sem zastonj lektorirala diplomsko, se je ponudila, da v zameno speče vse pecivo, in bilo je res dobro.

Tudi, ko sem že učila verouk med Pibernikovim župnikovanjem, mi je ena mama prepovedala, da njenega sina učim verouk, ker sem bila prej takšen komunist in preganjala verne. Pa sem ji lepo odgovorila: »Premislite, vi ste imeli versko vzgojo, jaz pa nič. Kdo je več dobil? Morala sem vse sama, od začetka in iz nič.« Razumela me je in potem sva najboljše sodelovali. Če se je človek pripravljen pogovarjati, se reši marsikaj.

Nikoli nisem preganjala veroučence. Mogoče so pa to tako razumeli, ker bi za veliko noč dala nalogo in v torek kakšen cvek. A ne zato, ker bi jih kaznovala zaradi obhajanja velike noči, ampak ker se nisem zavedala, kako velik praznik je.

Subscribe now

Ljudje si resnico hitro prilagodimo po svoje. Še posebej, če ste tako vidna oseba kot je učiteljica slovenščine na edini osnovni šoli. Tudi do mene so prišli očitki o vaši domnevni hinavskosti: “Prej komunistka, zdaj pa v prvi vrsti.”

Enako je bilo z mojo mamo. Spreobračati se je začela okrog leta 1980. Mama je bila poštena in dosledna, ni bila dvolična, zato kot članica KPJ ni dala krstiti otrok, čeprav je v sebi imela to željo. Ko je hudo zbolela, je v istem času oče Marije Stariha ležal dve sobi nižje od moje mame. Na izhodu je Marija prepoznala njeno ime in kljub strahu, da jo bo nagnala ven, potrkala. To je bil mamin prvi stik po dolgih letih oddaljitve od Cerkve. Po kakšni uri pogovora se je začela njena pot. Kasneje mi je zaupala, da je nihče od komunistov ni prišel obiskat, Marija pa jo je. Z mamo je izstopil tudi oče. Mama je bila sedem let kasneje cerkveno pokopana, kar je dvignilo veliko prahu. Svojo vrnitev k Bogu je pokazala javno. Ne vem, če je to res, ampak naj bi bila prva nekdanja članica KPJ, ki je bila cerkveno pokopana. Mogoče je služila tudi kot zgled drugim. To ni lahka pot in vsakega spreobrnjenca razumem. Noben se ne vrne iz osebne koristi.

Ste čutili kesanje za vsa ta desetletja zanikanja Boga?

Ne, ker v mojih dejanjih nikoli ni bilo zlobnosti. Ljudem se vedno postavim v bran in obrekovanja ne morem niti slišati. Nisem zamerljiva in ne kuham slabih misli.

Držim se misli: »Kadar oprostiš, takrat ljubiš in ko ljubiš, te obsije Božja ljubezen.«

Kakšni pa so danes odnosi znotraj vaše širše družine?

Smo zelo povezana družina. Ponavadi sem jaz ta, ki ljudi združuje preko praznikov in obletnic družine po očetovi in materini strani. Sem otrok ločenih staršev, a ne glede na vse smo zelo povezani. Ti niso nikoli govorili slabo eden o drugem. Moj krušni oče Martin Molek me je vzgajal in imel zelo rad. Biološki oče Slavko Orlič je bil v prvih letih bolj odsoten, a sem kasneje začutila tudi njegovo ljubezen.

Kaj vas je prepričalo pri možu Tonetu?

Dobrota in zaupanje – ni me izneveril in to še zdaj drži.

Pred Tonetom ste bili civilno poročeni. Kaj ste se naučili iz tega zakona?

Bog me je obvaroval pred tem, da se bi z njim cerkveno poročila. Spoznala sem, da me v resnici ni imel rad in da se je z mano poročil iz koristi. Starša sta me strogo vzgajala, nista bila popustljiva, ampak ko sta slišala, da me tepe, sta mi rekla, naj pridem domov. A še sem mu dala priložnost, pa se ni izšlo – vedno je imel druge ženske. Imava pa hčerko in zelo sem hvaležna zanjo.

Kakšne načrte še imate?

Nimam te blokade, da se moram ustaviti pri 74 letih. Rada bi še potovala, ta teden sem ravno prišla iz Amerike, rada bi še naprej poučevala. Da bi imela le vrt in rožice? Tega ni v meni. Jaz rada raziskujem. Imela sem težko življenje, ampak vedno polno ljubezni. Mislim si, kako je bilo moje življenje obvarovano najhujšega. Hvaležna sem Bogu, da mi daje toliko lepih trenutkov in da sem lahko del tega občestva. Dobro je tudi, da imamo te intervjuje in da se spoznavamo.

Kaj bi svetovali tistim, ki se še iščejo? Včasih se mi zdi, da jih katoliki odbijamo s svojo zaprtostjo.

Danes več nismo taki. Veliko se govori o ekumenizmu, o sodelovanju med cerkvami. Ljudje so bolj sprejemljivi. Včasih je bilo dosti bolj togo. Kaj bi jim svetovala? Ko ti pride klic, te tudi pelje, če se mu odzoveš z »da«. Saj takrat ne veš, komu in kaj govoriš, ampak važno je, da se pustiš voditi, saj je zgolj On ta, ki lahko poteši to potrebo.

Vas kaj skrbi, da v slovenskih cerkvah ni več mladih?

Ne kaže dobro, ampak stvari se lahko spremenijo. V svetu raste število odraslih krščenih in možno je, da bodo vero prinesli tudi k nam. Bog ne bo dopustil, da bi bila Cerkev premagana, saj bi bilo s tem konec civilizacije.

Imate kakšna obžalovanja?
Otrok nisem vzgajala v veri ali pa sem jih začela prepozno. Tukaj je kar velika bolečina, da jim nisem znala predstaviti Boga. Spoznala sem, kako prikrajšana sem bila. Veliko boljši so bili tisti otroci, katerih starši so vero ohranili in v tej veri vzgajali otroke. Sicer pa se mora v odrasli dobi vsak spet odločiti za vero. Vedno pride obdobje, ko moraš Bogu ponovno reči »da«. Upam, da bo Bog to uredil tako tudi pri mojih otrocih in ju poklical, kakor je mene.

Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju.

Razmišljanje o evangeliju 19. aprila 2026 (Lk 24,13-35)

Do letos je bila pot v Emavs zame le lepa zgodba. Nekaj simboličnega: dva učenca, razočarana, na poti domov. Potem se jima pridruži Jezus, jima podari izjemno darilo nedvoumne prisotnosti, in na koncu živita srečno do konca svojih dni.

Lepo. Ampak daleč.

Letošnja pasha mi je odzvanjala drugače, bolj doživeto. Post mi je bil bolj konkreten, tako da je bila tudi lakota (v prenesenem pomenu) bolj doživeta. Začutil sem puščavo, začutil sem bolečino padca, razočaranje in, najpomembneje, moč milosti odpuščanja.

Ta teden sem si prvič lahko predočil pot teh dveh učencev, njun strah, nerazumevanje nenadne samote, golote. Hodila sta po tisti zaprašeni cesti in najbrž sta jo poznala že od prej. Mogoče sta se vračala nazaj v rutino pred Kristusom, nazaj k družinam, nazaj v ribičijo, k rečem, ki sta jih pustila zaradi Kristusa, prepričana, da je vsega konec. Kako bedno se to sliši. Tako daleč od senzacionalnega prvega srečanja skrivnostnega ‘preroka’, ki ju je zgolj s pogledom prepričal, da pustita vse in mu sledita.

Njuna vzhičenost in prepričanost hoje za Kristusom se je spremenila v tesnobo hoje po nemarkirani poti.

In nenadoma mi to ni bilo več tuje.

Da bi se čim bolj izpostavil Božji previdnosti (na meji preizkušanja), sem več let potoval brez itinerarja, s šotorom na hrbtu in karto v roki. Na svojih poteh sem tako velikokrat upal, da mi bo po prijetnem pogovoru neznanec kar sam ponudil prenočišče.

Sliši se romantično, ampak slabost takšnih načrtov je, da so skovani na sončen dan in v udobju lastne spalnice. Tako sem moral kar nekaj noči prespati v parku, gozdu ali na polulani stranski ulici za kakšnim kegljiščem. Namreč, vsakič, ko bi v dialog vstopil preračunljivo, mi ni bilo dano prepoznati tujca iz Emavsa.

“Ostani z nama.”

Udobno posteljo in topel tuš sem prejel, ko sem najmanj pričakoval. Ampak nikoli od človeka, ki je bil sam sit in napojen, vedno od podobno zmedenega kompanjona v lakoti in goloti. Jaz bi mu ponudil ostanek vlažnega sira iz ruzaka, on pa svežo bageto. Najprej sva bila oba malo izgubljena, oba malo lačna, a na koncu nahranjena s tistim malim, kar sva privlekla iz svoje revščine. In včasih nisem več bil prepričan, kdo je v tistem momentu bolj rabil zavetišče.

Če ju je pred dobrimi tremi leti Jezus povabil, naj se mu pridružita, sta zdaj to storila ona - v veliki ranljivosti po izgubi prijatelja. Vistem duhu so me v svoj dom povabili tudi moji gostitelji, ki so se ranljivo odprli prišleku, ki je nosil srce na rokavu.

Najbrž ima vsak od nas svojo zakladnico milosti in malih čudežev, kamor se zateka vsakič, ko ga razočara človeškost Cerkve, župnika ali faranov. Zame je skrinja spominov polna neznancev, ki sem jih srečal na svojih potovanjih. Kolikokrat je bil v njih prav Jezus - neznanec, ki mi je v veliki zmedi, nevede, pomagal vrniti se v Jeruzalem, pred katerim sem bežal.

Vprašanje zate: “Kdo so neznanci, ki so mi v največji zmedi pomagali znova najti rdečo nit?”

Lep začetek tedna,
Sofaran Jože S.

Spregovoril je izdajalec Juda ter rekel: »Učenik, ali sem jaz?« Reče mu: »Ti si”

Razmišljanje o evangeliju 1. aprila 2026 (Mt 26, 14-25):

Vsako leto znova me strese Jezusov: “Ti si.”

Cel post se trudiš biti boljša oseba skozi odrekanje. Ne piješ, ne kadiš, ješ manj cukra, šteješ do tri, ko ti najljubša oseba dvigne tlak, ne skrolaš po 22h.

In potem ti Kristus za nagrado reče: “Tudi ti si Juda Iškarijot.”

Rad bi bil svetnik že na zemlji, zato me zaboli ta puščica, prepojena s ponižnostjo.

Tako rad bi sovražil Juda in ga obsojal: kako je lahko zavestno in aktivno izdal prijatelja, ki ga je spoznaval tri leta, ki ga je videl oživljati mrtve, zaradi katerega je vsaj za trenutek s celim srcem verjel v Boga. Tako rad bi se oddaljil od njega - kot se skušam oddaljiti od neprilagojenih, delikventov, pijancev…

Ampak izgleda, da je pot le skozi - skozi človeško tragedijo, skozi skušnjavo in padec, ki ga je izbral Juda.

Jezus bo jutri po rokah duhovnikov opral noge tako Petru kot Judu v nas. Tako Peter kot Juda bosta Jezusa izdala še isto noč. Eden se bo pokesal in verjel, drugi se bo pokesal in obupal.

Bog, v trenutku osebne katastrofe nam, prosim, daj modrost spoznanja, da nas kljub padcu še vedno čaka mesto med živimi.

Amen.

Osvežujoče se je bilo pogovarjati z belokranjsko Gorenjko, ki deluje strokovno in korektno, a hkrati sočutno in zaupljivo. Marija pravi, da so se ji ljudje velikokrat izpovedali tudi izven delovnega časa, ko so bili v težavah in verjamem, da je mnogim pomagala več kot le z brezplačnim pravnim nasvetom. Pred vami je pogled v dušo sodnice, ki jo vodi vera v velikonočno vstajenje.

Marija, kako bi se predstavili?

Domači in sosedje me kličejo Minka, pred priimkom Črnugelj pa sem se pisala Tušek. Ta priimek izhaja iz gorenjske samotne kmetije v kraju Martinj Vrh pri Železnikih, to je Sevška dolina. Dolgo sem bila sama med tremi brati in celo molila sem za sestrico, ki sem jo dobila pri desetih letih. Njo sem čuvala in ji bila kot druga mama. Imam še eno sestrico, a ta je umrla že pri porodu.

Živeli smo zelo težko, saj so bili po vojni težki časi. Očeta so želeli prepričati, naj pusti kmetijo in gre delat v službo. Pa ni hotel, ker je bil tako navezan na zemljo. Ker mu je oče zgodaj umrl, se je moral, poleg visokih davkov, še zelo truditi zaradi plačila dote.

Kako izgleda odraščanje na samotni kmetiji?

Čutila sem dolžnost do staršev, da smo se vsi skupaj borili in preživeli. Zemlja je bila skopa, jedli smo kar smo doma pridelali, in to je bilo zelo skromno. Obleko sem dobivala od dobre gospe iz Železnikov.

Okrog hribčka je vsa tvoja zemlja, naslednja hiša je kakšen kilometer stran. Čez teden je vsak delal zase, ob nedeljah pa so se ljudje zbirali. Zmeraj so prišli k nam v vas. Pogovarjali so se, padale so debate, delile so se zgodbe. Takrat me ni preveč zanimalo, kaj so se možaki pogovarjali, zdaj pa mi je rahlo žal, da nisem bolj poslušala.

Oče Franc je bil partizan, vendar orožja ni nosil, je pa pomagal postaviti bolnico Franja in tja vozil ranjence, med drugimi tudi svojega polbrata.

Zanimivo pa je, da čeprav smo bili iz samotne kmetije, so iz naše družine hodili že v 18. stoletju študirati na Dunaj in vedno je bila izobrazba pri nas najbolj pomembna.

Od malega sem zelo rada hodila v šolo. Tistih šest kilometrov sem prehodila tudi v snegu. Oče nam pa je zgodaj zjutraj s plugom, ki ga je vlekel konj, utrl pot.

Razen enega brata, ki je obrtnik, smo vsi končali visoke šole: jaz sem univerzitetna diplomirana pravnica s pravosodnim izpitom, drugi brat je ekonomist, tretji doktor strojništva in profesor, sestra je bila profesorica slovenščine na kranjski gimnaziji.

Zakaj ste šli v pravo?

Jaz sem šla v pravo iz enega naivnega pogleda, zelo naivnega. Namreč, doživela sem dve večji krivici. Najprej so prišli očeta iskat miličniki in ga vlačili po sodiščih. Razlog bi naj bil, da je pri nas bivala ena punca in je popoldne pomagala na kmetiji. Zato so ga obtožili, da izkorišča delavsko mladino, čeprav je to ona zanikala. Oče ni bil kaznovan, a postala sem zelo občutljiva za krivico. Močno sem si želela boriti zoper njo, a potem sem bila v življenju velikokrat razočarana, ker pravice ni bilo. Še naša mama nam je govorila, naj se navadimo na krivice, ker jih bomo doživljali v življenju. Tega dolgo nisem razumela.

Druga velika krivica, kateri sem bila priča, je bila aretacija našega gospoda župnika Maksa Ocepka, ki je v Železnike prišel leta 1959. Med veroukom sta prišla dva miličnika in ga odpeljala. Res smo se ustrašili - še zdaj ga vidim, kako je pordel. Tako nas je imel rad.

Naš gospod se je za izgradnjo dražgoške cerkve zelo trudil in zato so mu očitali, da od faranov izsiljuje denar. Dražgoše s cerkvijo so med vojno zravnali Nemci, kot že veste zakaj. Nekajkrat so ga kaznovali, predvsem za prekrške, in parkrat je prespal v zaporu.

Dražgošani so nato odšli v Ljubljano in zahtevali dovoljenje za cerkev. Dobili so ga leta 1964, cerkev je bila posvečena leta 1968.

Kako je bilo zamenjati gorenjske hribe za belokranjsko dolino?

Ko sem prišla dol, mi je bilo zelo težko. Tudi sama nisem tip, da bi se izpostavljala v družbi. Olajšanje mi je bilo, da je tudi soseda Gorenjka. Imam občutek, da so Belokranjci dobri, radodarni. Dosti so mi pomagale cerkvene ženske. Ena prvih, ki me je v Metliki ogovorila, je bila Pepca Kočevar. Z njo sva še zdaj v tesnih stikih. Vera me je nasploh držala pokonci, ker brez nje bi težko zdržala.

V Ljubljani sva se z možem spoznala kot študenta. Ko sta se rodila otroka, sem delala v Študentskih domovih kot pravni referent, potem sem leta 1976 na njegovo željo prišla v Metliko. Pač, prilagodila sem se, sama pa bi raje ostala bližje domu.

Najprej sem delala v Beti, kjer sem želela narediti pravosodni izpit. Oni so mi postavili pogoj, da bi morala sedem let ostati v službi, a nisem se želela zavezati za tako dolgo. Sama sem šla nato na okrožno sodišče v Novo mesto in povprašala, ali imajo pripravniško mesto. Vzeli so me brez pogojev in tam sem opravila sodno prakso. Po pravosodnem izpitu sem postala strokovna sodelavka na novomeškem okrožnem sodišču.

Po Pučnikovem zakonu, ki je onemogočal nadaljnje delo tistih sodnikov, ki so s svojim delom kršili človekove pravice v kazenskih postopkih, so mnoge starejše sodnike dali v pokoj.

V Črnomlju se je nato odprlo prosto sodniško mesto, kar jemljem kot Božjo milost. Zato me je predsednik Okrožnega sodišča Novo mesto, g. Smolej, Gorenjec po rodu, postavil za vodjo črnomaljskega sodišča. Na tem mestu sem ostala do upokojitve.

Kot sodnica sem najprej reševala kazenske zadeve, kasneje pa odločala v nepravdnih zadevah: zapuščine, razdružitve premoženja, sodne ureditve meje. Pri slednjih je bilo včasih kar napeto. Spomnim se zapletenih razdružitev premoženja med tako skreganimi sorodniki. Prosila sem ljubega Boga za pomoč in na koncu se je rešilo mirno.

Se imate za Belokranjko?

Nisem Belokranjka, ker sem po rodu Gorenjka. Pa ne iz inata. Sem Gorenjka, ki živi v Beli krajini, saj verjamem, da si tisto, kjer se rodiš.

Spomnim se profesorja iz prvega letnika, ki nam je v prvi uri rekel, da pravo ni enako pravičnost. Kdaj ste to vi ugotovili?

Težko rečem kdaj. Ampak kasneje sem ugotovila, da se lahko trudiš z vsem srcem, pa še vedno ni garancije za pravico.

Ljubo Bavcon, profesor kazenskega prava, ki je imel med revolucijo marsikaj na vesti, nas je učil, da je boljše oprostiti deset krivih kot pa obsoditi enega nedolžnega.

Tudi moje pravilo je bilo: če nisem bila popolnoma gotova glede obsodilne sodbe, sem obtoženca oprostila. Spomnim se, da so se tožilci zato pritoževali in da je višje sodišče v glavnem potrjevalo moje sodbe, ker so bile dobro utemeljene.

Najlepše pa mi je bilo, ko so se ljudje poravnali. Enkrat smo pet zadev poravnali v enem dnevu. K temu je veliko pripomogel pokojni odvetnik gospod Miro Šujica, en čas direktor Kometa. Nekateri odvetniki pa so delali na tem, da se postopek vleče in zapleta.

Ste vključili Boga v svoje delo?

Da, ker se sama počutim zelo nesamozavestno, v bistvu nesposobno. In mislim, da rabim Božjo pomoč. Mogoče sem navzven dajala videz samozavesti, ampak bila sem zelo negotova. Rabila sem veliko študija in razmišljanja. Nagovarjali so me, naj grem v odvetništvo, in vesela sem, da se za to nisem odločila. Težko bi prenesla, da sem le na eni strani, težko bi zagovarjala krivega, še težje bi računala za mojo storitev.

Vi ste bili med prvimi člani metliške Karitas, ne?

Sodelavka je v Črnomlju ustanovila župnijsko Karitas. Takoj zatem pa sem pripravila vse papirje za ustanovitev župnijske Karitas Metlika. Skupaj s kakšnimi desetimi župljani smo se organizirali kot društvo.

Leta 1992 smo bili ene prvih v Sloveniji, saj je bila v Beli krajini velika potreba zaradi beguncev iz Bosne in Hercegovine in Hrvaške. V sobi, kjer sedaj biva gospod Jernej, smo imeli sladkor, moko in druga živila. Robo nam je vozila tudi ena italijanska redovnica. Danes pomagamo večinoma s plačevanjem položnic, obiskujemo starejše in uboge, izdelujemo adventne venčke ipd.

Od prvih ustanoviteljev jih je nekaj še živih: Tone Nemanič, Rezka Kambič, Jožefa Kočevar, Katarina Petric (sedaj Govednik). Če sem koga izpustila, naj mi oprosti.

Od kod pa ta čut za pomoč šibkejšim?

Mislim, da od mame Pavle. Pomagala je čisto vsem. Pri sosedih je bil en revček, malo prizadet. Mama mu je hodila obvezovat rane. Vsakemu, ki je prišel, je dala žganje in kos kruha - čeprav smo Gorenjci (smeh). Tudi danes je tako - le da tradicijo ohranja svakinja, ker je mama umrla leta 2011, oče pa je umrl že v svojem 64. letu.

Če bi danes še enkrat izbirali, na kakšen način bi se borili proti krivici?

Mogoče bi se lažje borila za druge, če bi delala v dobrodelni ustanovi, npr. v škofijskem Karitasu. Ko si enkrat sodnik, se je težko javno oglašati, ker velja, naj se sodnik ne izpostavlja, saj s tem daje videz pristranskosti.

Kateri primer vas je najbolj zaznamoval?

Enkrat sem reševala primer umora iz Posavja, ko je tast ubil zeta. Bilo je vprašanje, ali je bil silobran ali ne. Bila je res težka zadeva. Posebno težke so bile lahko tudi gospodarske zadeve. Včasih je kakšna obravnava trajala od osmih do petih popoldne, z eno kratko pavzo za kavo. Po vseh teh obravnavah z izvedenci, odvetniki, tožilci sem odhajala domov z velikim cmokom v grlu.

Kakšen je občutek, ko rečete: “Spoznali smo vas za krivega.”

Če je obtoženec storil nekaj hudega, si zasluži kazen - to se mi zdi pravično. Če pa nisem bila sigurna, sem ga oprostila. Ampak morala sem biti res stoodstotna. Mogoče sem komu storila krivico in vse to sem zaupala svojemu spovedniku. Čisto nehote lahko nekoga prizadeneš, če je npr. izvedenec podal krivo mnenje ali so priče pričale krivo. Spomnim se neke prometne nesreče, ko sem dvakrat izdala oprostilno sodbo in je višje sodišče sodbo dvakrat razveljavilo. Tretjič pa so tega človeka le oprostili.

Veljala sem za milejšo sodnico, zato mi je predsednik sodišča enkrat celo rekel, da ga kriminalci prosijo, naj me določi za predsednico senata. Očitno sem izrekala premile sodbe (smeh). Na koncu kariere pa mi je priznal, da je boljše tako, ker morajo stroge sodnice varovati policisti.

Najbrž so obsojenci cenili moj odnos do njih. Bivši zapornik mi je celo rekel, da se zaveda, da sem mu določila najmanjšo možno kazen, pa ne vem, če sem res. V vsakem primeru jih moraš poslušati. Namreč, vsak človek čuti, če si do njega aroganten ali če ga že vnaprej obravnavaš kot zločinca. Na koncu - tudi če je hudo grešil, je še vedno človek.

Nimate že vnaprej v glavi »on je kriv«?

Ne. Sodnik ima pred seboj spise in lahko si ustvari mnenje, a poslušati mora tako obdolženca, izvedenca, tožilca, priče. Šele potem se lahko odloči. Težke vesti danes nimam, mi je pa pomagalo, da sem šla k spovedi.

Ste bili v Komunistični partiji Jugoslavije?

V Črnomlju sem bila edina sodnica brez članske izkaznice. Če bi pritiskali za vstop, bi izstopila iz sodstva - bila sem odločena. Ampak tega niso nikoli.

V sodstvu so bili v glavnem neverni, razen nekaterih starejših sodnikov. Prepričana sem, da so sodniki, šolani pred drugo vojno, bili toliko bolj pošteni ravno zaradi takratne vzgoje. Mama mi je znala govoriti, kako lepo so živeli pred revolucijo. Hodila je v Marijino družbo, niso se kregali, ni bilo čutiti nevoščljivosti, čeprav so si še sladkor komaj privoščili. Komunizem nas je strašno zaznamoval, čisto vsakega. Toliko dobrih ljudi so izgnali in pobili. Kdo je potem prišel na oblast? Takšni, ki drugače ne bi mogli.

V Sevški dolini izobraženci niso bili tako stiskani iz vseh strani. Ti so smeli hoditi v cerkev, ne kot na primer tu dol. Bila sem šokirana, ko sem slišala, da so si na sindikalnem izletu nekateri delavci Betija ogledali cerkev in jih je zato obravnavala neka partijska celica.

Tudi sekretar metliške partije je moji izvolitvi za sodnico nasprotoval zaradi moje religioznosti. Na srečo drugih kandidatov ni bilo - če bi bili, me ne bi izvolili. Še zdaj pa imam rahlo slabo vest, ker sem glede vere klonila in nekaj let nisem hodila v metliško cerkev.

Tudi otroka je duhovnik posebej pripravljal za zakramente. Po Titovi smrti so bili hudi pritiski in izrecno mi je bilo rečeno, naj se javno ne kažem v cerkvi. Namreč, sošolca so v Trebnjem razrešili, ker se je cerkveno poročil, nekega ljubljanskega sodnika pa so zaprli, ker so pri njem našli literaturo iz zamejstva. Ko dobiš otroke in začneš zidati hišo, gredo ideali, za katere si se želel boriti, v drugi plan. Hitro vidiš, da moraš najprej obdržati eksistenco. Ni bilo enostavno - še posebno pa ne v Beli krajini.

Proti koncu osemdesetih let se je začelo stanje pomirjati in spet sem začela hoditi k maši v Metliko, sicer sem sedela bolj od zadaj. Bolj aktivno sem se vključila v župnijsko delo - branje beril, župnijski pastoralni svet - na povabilo gospoda župnika Florijana Božnarja.

Je verujoči sodnik kdaj razpet med dvema svetovoma - med onim, kjer so vsi grehi oproščeni, in tem, kjer se mora vsak prestopek obsoditi?

S tem sem imela določene probleme. Potem pa sem sprejela, da je civilizacija prišla do te točke, ker je vsak zločin primerno kaznovala. Kaj bi bilo, če ne bi bilo kazni in sodstva? Potem bi bilo iz človeškega vidika vse dovoljeno.

Ste delo nosili tudi domov?

Da. Nisem ga mogla čisto izklopiti. Najbrž je družina tudi trpela zaradi tega. K sreči sta bila oba otroka odlična v šoli, a se bojim, da sem se premalo ukvarjala z njima.

Kaj je vaš smisel življenja?

Življenje samo, moji otroci, vnuki in mož. Jaz rada živim.

Kaj pa vaša vera?

Moja vera traja od malega. Nisem preveč podkovana v teoriji, a čutim, da je Bog, z njim se vsakodnevno pogovarjam. Tudi vsi moji brati in sestre so ostali verni.

Naš zgled je bil oče Franc. Nikoli ni kričal, rabil nas je le pogledati in smo vedeli, kaj je narobe. Bil je trezen, družaben človek. Vedno je govoril, naj ne delamo drugim, kar ne bi želeli, da drugi storijo nam.

Mama pa je bila strašno pridna za delo. Rada nam je dajala nauke o skromnosti in ljubezni.

Cerkev je bila oddaljena pet kilometrov, ob šestih zjutraj je bila nedeljska maša. Tja in nazaj smo šli peš ali s konji, pozimi tudi s sanmi.

Je imela vaša vera preizkušnje?

Ko je oče umrl, mi je bilo težko, ker sem mislila, da ga bo Bog pozdravil. Tudi strela nam je udarila v hlev in je ta pogorel. Ampak vse to nam ni zamajalo vere. Mogoče sem se z Bogom tudi kdaj kregala. Povem mu, kar se mi ne zdi prav in kaj se mi zdi krivično. Vem pa, da Bog ve, da je to moralo biti tako, kot je. Ker v življenju težke stvari pridejo prej ali slej. To moram sprejeti in se priporočiti Bogu.

Kako ste molili v največjih bolečinah?

Pogovarjala sem se z Njim. »Bog, ti veš, kaj je tvoja volja, veš, zakaj moram čez to iti.« Verjela sem, da me sliši. Vem pa, da vse ne more biti tako, kot si sama želim. Velika milost je ta, da lahko danes hodim in romam. Tudi včasih smo romali pred velikim šmarnom od doma na Brezje, to je kakih 20 kilometrov. V Ljubnem, kjer je župnikoval Janez Jalen, smo prespali in šli zjutraj peš na Brezje ter nazaj čez Dražgoše domov.

Zakaj ljudje trpimo?

Mislim, da si s tem služimo nebesa. Saj ne bi niti vedeli, kako je lepo, če ne bi bilo trpljenja. V bistvu smo nehvaležni, zahtevni, nepotrpežljivi in nas mogoče to utrjuje. Nekako nas je Jezus učil, naj sprejmemo trpljenje in s tem pomagamo odreševati sebe in drugega.

Kaj vam je bilo vodilo v zakonu?

Potrpežljivost, ljubezen, sprejemanje človeka takšnega, kot je. Drugega ne moreš spremeniti, le sebe, kolikor se da.

Se pa tudi dostikrat znam razjeziti, kaj reči - zdržim dolgo časa, potem pa vzkipim. Moja cela družina ima to »hibo.« Večino časa sem mirna, dokler se ne nabere preveč jeze v meni. Naučila pa sem se reči, kaj mi ni prav - tudi gospodu župniku rečem (smeh). Sicer mi je kasneje dostikrat žal, ker spoznam, da nisem imela prav, ampak da je šlo za mojo hipno reakcijo.

Kaj pa pri vzgoji?

Midva sva bila zelo stroga, tudi kakšna klofuta je še padla. Danes sin pravi, da je bilo prav tako, hčerka včasih potarna, da ji je bila storjena krivica. Delati sta morala v vinogradu in na njivi, okrog šole. V šoli ni bilo problema in pred učitelji ju nisva zagovarjala.

Kaj bi svetovali mlajšim pravnikom?

Da so bolj pošteni, ker ni več razloga, da bi morali biti všečni oblastnikom. Naj se tudi bolj oglašajo, ko se ljudem godijo krivice. Mi smo imeli srečo, da so nas učili profesorji, ki so se šolali pred revolucijo. Iz njih je sijal občutek za ljudi in poštenost. Spomnim se profesorja Korošca, ki nas je učil rimsko pravo. Ta je pred predavanji vedno šel v frančiškansko cerkev.

Kaj mislite o smrti?

Imam jo čisto pred sabo. Verjamem, da se mi lahko to zgodi zdajle. Ni mi težko, ker verjamem v usmiljenega Boga. Kljub temu, da je Jezus zadostil za naše grehe, mislim, da moramo tudi mi zadoščevati zanje. Rekel nam je, naj trpimo z njim. Lahko bi rekli, da nas je Jezus vse odrešil in mi lahko zdaj delamo, kar si želimo. Pa ni tako.

Kaj za vas pomeni velikonočno vstajenje?

Joj, to je pa nekaj najlepšega. Verjamem v vstalega Jezusa in njegovo zmago nad smrtjo, brez tega bi mi bila vera prazna. Če je s smrtjo konec, potem vera nič ne pomeni.

Vstajenje zame pomeni, da nikoli ne smemo obupati, ker lahko z Jezusom vstanemo in gremo naprej. Mene je dvakrat doletela huda bolezen: hrbtenico so mi operirali zaradi dveh hernij, tveganje je bilo tudi, da ne bi več hodila. Po treh mesecih hudih bolečin mi je dal zopet vstati.

Pričevalca sem povabil v intervju, a sem moral, kljub moji vztrajnosti (ali trmi), sprejeti »ne«. Čez dober teden me pokliče sosed: »Nekaj imam zate. Pošilja ta-pa-ta.« Prejel sem deset ročno popisanih listov in vpogled v intimno življenje drugega, tokrat »le« skozi okno. Ta avtobiografija je nepogrešljiva za našo osebno, lokalno in slovensko identiteto, saj zajame vse nijanse polpretekle zgodovine.

Pred vami je iskren, surov, čustveno nabit, a zaradi odrešitvene note, neobremenjujoč zapis zgodbe enega izmed nas.

Jaz, Tone, sem bil prezgodaj rojen leta 1938, prvi med tremi brati. Mama Karolina je doma na Lokvici pripravljala zelje za kisanje čez zimo in ko je polagala kamen za obtežitev, se ji je sprožil porod. Bil sem nedonošenček - droben, majhen in slaboten.

Kmalu sem hudo zbolel. Zdravnik je rekel, da ne more nič pomagati. »Pripravite se na pogreb.« Dali so mi sešiti oblekico. Vsi obupani so se spravili k molitvi in se priporočili Materi Božji na Brezje za moje zdravje. Bili so uslišani. Ko mi je to mama pripovedovala v najstniških letih, sem dobil potrditev, da mi je življenje dano od Boga.

Dobil sem še brata Jožeta in Stankota. Sestra Micka, ki je bila rojena v vojnih letih, je po nekaj dneh umrla, saj je bila mama povsem izčrpana in v depresiji. Vojska nam je prinesla veliko hudega.

Moj oče je bil iz ugledne želebejske družine Nemanič. Stari oče, Jože Nemanič, je bil ljudski poslanec in bivši metliški župan. Imeli so tudi mlin na Kolpi. Brat starega očeta in očetov bratranec sta bila duhovnika. In že na začetku je nek znanec očeta opozoril, naj se pazi komunistov, češ da ima v sorodstvu duhovnike in ga lahko zato ubijejo. Oče je odvrnil, da se jih ne boji, saj jim je dal že veliko živeža.

Nekaj dni pozneje je prišel nek neznanec, da bi kupil hrano za partizane. Mama mu je odgovorila, da smo že dali. Nenadoma je bilo za zidanico slišati neko žvižganje in neznanec se je obrnil, da bi preveril, kdo je. Ko se je sklonil, je mama opazila orožje, skrito pod njegovim plaščem. »Počakajte, grem ga hitro iskat,« se mu je zlagala in odhitela proti njivi, kjer je delal. Srečala ga je tik pod vasjo in ga opozorila, naj ne hodi domov, ker ga čakajo partizani. Gajžlo (bič za živino) je izročil hlapcu in se takoj odpravil v metliško proštijo.

V Metliki se je zaposlil v vinski kleti. Tam so mu Italijani postavili pogoj: naj zapusti mesto ali pa se jim pridruži. Kam pa boš šel? Komu? Tako je šel med domobrance.

Čez nekaj dni so zvečer, ko smo na Lokvici ličkali koruzo, prišli partizani in nas izropali. Vse so nam pobrali. Na oba vozova so naložili hrano, izpraznili kleti, hlev, svinjake, ukradli so celo orodje iz omar in celo predale, tako da so ostale samo luknje v omarah. Z vinom so si prali krvave roke. Mama je zbežala do skednja in se skrila. Stara starša sta nato odšla v Dolnjo Lokvico k hčerki, ker doma ni ostalo nič hrane, mama pa se je odločila, da se odseli v Metliko. Iz strahu, da bo tudi njih doletela enaka usoda, se je ni upal peljati noben Lokvičan, zato je dobila prevoz šele v Bereči vasi. Spomnim se jutra, ko sem se prebudil in nisem bil doma. Prvo noč smo prespali pri Klemenčičevih, od tam smo se preselili v proštijo. Ko je za to izvedel želebejski stari oče, je prišel po nas. Zjokal se je: »Uboga reva. Sveta Marija je bežala z enim, ti imaš pa tri. Prišel sem po vas, da vas odpeljem.«

Partizani so prišli tudi na Želebej. Razbili so vrata in vdrli v hišo. Mama in hišna gospodinja sta stekli proti mlinu, kjer je stric mlel zrnje. Partizani so stekli za njima, da bi ujeli mojo mamo. »Si ti Lokvičanka?!« jo je vprašal glavni. Mama se je tako ustrašila, da ni mogla izustiti nobene besede, kar jo je na koncu rešilo. Drugače bi jo odpeljali za žrtev in Bog ve, kaj bi z njo delali. Ukradli so zrnje, vso živino, konje in krenili dalje. Stari oče, ki jih je imel tako rad, je konje poklical po imenu in zarezgetali so ob njegovem glasu.

Naslednji dan so prišli ponovno, a nas ni bilo več. Dedkovo sestro, ki je ostala doma edina, so zopet vprašali, kje je Lokvičanka. Rekla jim je, da so šli vsi v Metliko: »Pa pojdite za njimi, če si upate.« V Metliki so bili Italijani ter domobranci in mesto je bilo zastraženo. Spomnim se, kako smo potovali. Stric nas je na kolesu vozil na štangi po dva in tri. Nastanili smo se v metliški proštiji. Tam je že bilo veliko beguncev iz okoliških vasi - tudi oni so bili izropani. Tako so si partizani sami napravili nasprotnike.

V proštiji pri skupinski mizi je bilo težko. Hrane je hitro zmanjkalo. Dokler je mama nahranila malega Stankota, je zanjo, zame in brata Jožeta zmanjkalo. Mama je prosila ateta, naj najde kakšno stanovanje, saj več ne zmore tega. Našel je sobico pri gostilni Grbec. Tam nam je bilo veliko lažje. Mama je hodila v gostilno pomagat in je šlo.

Očeta sta enega dne obiskala dva Lokvičana in mu rekla, naj se vrne domov, saj da ni nič kriv. »Če vidva za to garantirata, ostanita v Metliki, dokler se ne vrnem,« je previdno odgovoril oče. S tem se nista strinjala. »Potem pa tudi jaz ne grem.« Medtem je na Lokvici umrl stari oče, ki je pokopan pri Svetem Jakobu, stara mama pa je zbolela. Mama se je odločila, da gre domov: »Pa kar bo, pa bo.«

Vrnili smo se k stari mami. Vsi srečni smo jo objemali. Za nas je bila najbolj zanimiva muca. Z Jožetom sva se prepirala, čigava bo. »Umrla bo, pustita jo,« naju je prosila babica. Naslednji dan je res obležala negibna. Po nekaj tednih pa je umrla tudi stara mama. Močno smo žalovali in jokali za njo. Jože, ki še ni razumel, kaj se dogaja, je vlekel pogrebce za hlače in kričal: »Ne dam tame!« Naša mama je čez nekaj mesecev rodila hčerko. Bratci smo je bili zelo veseli. To veselje je trajalo samo en teden. Sestrica Micka je umrla. Spet je bil jok in žalost pri hiši.

Partizani so tisti čas streljali z lokviškega turma na Italijane, zato so ti želeli Lokvico požgati. Oče je bil med njimi in jim je to preprečil. So pa zato vas granatirali iz Metlike. Pri zadnjem granatiranju so bile ubite tri ženske: teta Ciglova pa dve Žežkovi - mama in hčerka. Mamini sestri pa je granata odtrgala nogo, medtem ko je tekla po dete v hišo. Zornovi so se preselili v našo hišo, ki je bila zmeraj polna ljudi. Ta je bila varna, ker je ležala v dolini in so jo zato granate preskočile.

Oče je nato želel stran od Italijanov, ker ni hotel požigati lastnih vasi in pobijati domačih ljudi. Postavili so ga pred grajski zid in nanj naperili mitraljeze, da bi ga ustrelili. V bran mu je stopil nek Metličan. Zato so ga Italijani izpustili in razorožili.

Iz Metlike se je umaknil v Semič k žlahti, kjer se je pridružil Osvobodilni fronti, s katero se je kasneje premaknil na Kočevsko. Čez nekaj mesecev nam je poslal pismo, naj gremo na domačo komando in prosimo, da bi lahko prišel za tri mesece k nam ter si uredil dom. Mama je bila strogo proti, ker bi s tem povedala, kje je oče. Stara mama pa je mislila, da so drugačni časi in da mu ne bodo nič naredili. Šla je v Drage in na partizansko postojanko v gozdu nesla pismo. Razumljivo - želela ga je doma, ker ga je imela zelo rada.

Komandant na Dragah se je le nasmehnil in rekel, da bodo poskrbeli zanj. Oče ni nikoli več prišel domov. Ni čakal na potrditev za odhod. Zbežal je od partizanov na Kočevskem, a so ga na poti zajeli in odpeljali. Kasneje smo slišali, da so ga zasužnjili za kopanje rovov in zaklonišč v Kočevski reki. Tam je izginil skupaj z drugimi.

Nazadnje sem ga videl leta 1943, enkrat poleti. Mama je kuhala zajtrk, on je prišel na vrata, imel je ruzak na hrbtu in rekel: “ja grem.” Vsakega od nas otrok je lepo pogledal, se obrnil in odšel.

V Osvobodilni fronti je bilo veliko vernih fantov, ki niso bili komunisti. Njihov tajnik odbora je bil celo metliški kaplan pater Norbert Klement, po rodu Čeh. Ta je od kraja novačil za partizane, ki so se organizirali na Gorenjskem, pri Horjulu. Na začetku je bil tako zaverovan v njihovo idejo, da ga ljudje niso mogli prepričati, da partizani niso enako Osvobodilna fronta, saj so jo komunisti prevzeli, ne da bi Klement za to vedel. K domobrancem je prestopil šele, ko je slišal za partizanske zločine¹. Lokvičan, ki je bil udeležen pri napadu na Suhor, kjer je kot domobranski kurat bival Klement, mi je zaupal, da so ga po zasedbi vasi zajeli² in sezuli. Še na podplatu njegovih čevljev je pisalo OF (Osvobodilna fronta). Ko so ga odpeljali v svojo bazo na Brezovi rebri, so ga vprašali, ali ga zebe. Prikimal je, ker je mislil, da mu bodo vrnili čevlje. Oni pa so ga postavili na žerjavico. Po dolgem mučenje so ga ubili.

Zaradi kratkega očetovega domobranstva smo celo življenje trpeli krivice. Med vojno so bile pobrane premičnine, po vojni pa še zemlja. Vinogradi so predstavljali dohodek, niti eden nam ni ostal. Odvzeti so bili gozdovi in nekaj njiv ter sadna drevesa. Na vsakega člana družine so pustili po en hektar zemlje. Kljub temu da so izpraznili štalo, je morala mama dati meso in ostale pridelke. Sposodila si je denar in kupila živinče.

Prišli smo do kravice, da bo mleko pri hiši, ki smo ga otroci tako močno potrebovali. Ko je krava otelila, smo se razveselili telička in ga hodili božat v hlev. Kmalu je bilo tega veselja konec. Z mamo smo bili na njivi, Stanko pa je ostal doma. Pritekel je za nami in kričal, da bo krava poginila in da že leži ter brca. Stekli smo domov in živinče je izdihnilo. Živinozdravnik je kasneje ugotovil, da je požrla najhujši strup. Teliček, star osem tednov, je mukal v štali. Smilil se nam je, hodili smo ga božat v jasli, da ga ne bi bilo strah. Ostali smo brez mleka.

Imeli smo tudi psa, da bi branil dom. Neko noč je močno lajal. Mama je šla pogledat, a videla je le neko senco. Bobija je poklicala po imenu, da bi ga umirila, in naenkrat je počilo. Dvakrat. Vrgla se je nazaj v hišo in se potipala, če kje krvavi. K sreči ni bilo nič. Pes pa je utihnil. Ko se je zdanilo, smo šli pogledat in Bobija našli v mlaki krvi. Jokali smo spet in ga božali kakor prej telička. Hoteli so nas iztrebiti. Če bi izgubili še mamo, bi šli otroci na Petriček³.

V metliški šoli me je učil g. Švigelj, ki je bil tudi ravnatelj. Ko smo šli k maši, je stal na stopnici pred občino in gledal, kdo hodi v cerkev. Zato je bil brat Jože tri leta v četrtem razredu, kljub vzornemu vedenju. Mama se je razburila: »Ne bodo se norca delali iz mojih otrok,« in nas je želela prepisati.

Po končani Kmetijski šoli Grm v Novem mestu, sem se zaposlil v Kmetijski zadrugi. Ko je za to izvedel direktor F. J., me je želel odpustiti. Na srečo je bil delovodja Janez Gačnik, inženir za kmetijstvo. On se je zame zavzel: »Nemaniča ne bomo dali ven. Ima šolo in izpit za traktor, pa še pijanec ni.« Nič ni pomagalo.

Tudi drugod sem prosil za službo, a vedno sem dobil odgovor, naj prej odslužim vojsko. Za JLA nisem dobil poziva niti za vizito. Pa sem šel vseeno prostovoljno, da bo potem služba. Potrjen sem bil k pionirski inženiriji, ampak k vojakom me niso klicali. Vsi trije bratje smo služili na inženiriji, kjer smo gradili ceste, mostove in letališče v Bihaču.

V mladosti nismo imeli ničesar, zato sem se moral znajti sam. Če sem želel smučati, sem si sam naredil smuči in sanke, da bi sledil drugim vrstnikom. Ta ustvarjalnost in iznajdljivost sta se izkazali za ključni, ko sem se odločil za delo v Nemčiji. Delal sem v tovarni zobnikov za avtomobile Zahnrad v kraju Schwäbisch Gmünd blizu Stuttgarta, ki še obstaja pod drugim imenom. Tam je delal tudi moj brat Stanko. Nikoli prej nisem niti videl stružnice. Inženir, vodja oddelka, mi je rekel, da bo važna kakovost mojega dela. To sem si vtisnil v srce in si prizadeval za vrhunskost vsakega izdelka. Zato sem bil tako razočaran nad kakovostjo dela, ko sem se vrnil v Jugoslavijo.

Nemščino znam slabo, ker sem cele dneve delal. Po šihtu sem delal na fuš, nisem hodil v gostilne. Še kmetu, pri katerem sem stanoval, sem pomagal. Delal sem, da bi se lahko čim prej vrnil domov. Ko sem bil še v Nemčiji, sem poizvedoval po delu bližje doma. Na metliški žagi so mi zagotovili, da me tu čaka služba. Vrnil sem se in nihče ni vedel nič o tem: »Ne, ne, nimamo prostega mesta. Obljubili smo, ampak ne rabimo.« Povsod sem bil zavrnjen.

Ponosen pa sem na izgradnjo lokviške cerkve. Na Lokvici je bila cerkvena streha razkrita že 20 let. Po vojni leta 1948 so se Lokvičani odločili, da bodo cerkev prekrili, pa so komunisti prekinili delo ter nam zabičali, da bomo šli v zapor, če koga dobijo.

V 60-ih letih se je napeto stanje razrahljalo. Metliški kaplan je bil takrat Maks Kozjek, ki se je zavzel za našo cerkev. Zbral je Lokvičane in nas povabil, naj določimo gradbeni odbor. Odločitev je bila: Ambrožič Jože - ključar, Tine Plut, Martin Konda in jaz. V enem tednu smo podrli zidove in s tem materialom popravili vse vaške poti. Dragovanovi so darovali pesek. S tem smo delali betonske bloke. Zidarji so stanovali pri nas, tesarji pa pri Plutu. Že isto leto 1968 je bila cerkev pod streho, naslednje leto pa dokončana in posvečena. Predolgo smo bili Lokvičani brez cerkve, zato je tudi padla vera in povezava s Cerkvijo. Delovodja in zidarski mojster Kadunc je predlagal, naj pretopimo še zvonove, ker sta bila poškodovana od italijanskega obstreljevanja. Lokvičane moram pohvaliti, ker so bili pridni in aktivni.

Odpustil sem vsem, ki so nam delali škodo in nam odvzeli parcele. Tistim, ki tega ne zmorejo, bi rad rekel, naj se zavedajo, kako se moli Oče naš: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« To je dvojna prošnja. Če ti nikomur nič ne odpustiš, pravzaprav prosiš Boga, naj tudi on tebi ne odpusti.

Biblijo sem nesel celo v Nemčijo in jo prebral od začetka do konca. Ta mi daje moč in osnovo za mirno in složno življenje. Najljubši vrstici sta mi: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil,« in »Ljubite svoje sovražnike.« To je beseda, ki me pomirja. Maščevanje še nikoli ni prineslo nič dobrega. To je največje zlo na svetu.

Glede smrti pa tako: nanjo gledam povsem sproščeno. Ko so me operirali zaradi raka na prostati, sem ležal na mizi, komaj pri zavesti. Spomnim se kirurga, ki je odkimaval, glavna anestezistka pa je rekla: »Joj, joj, vse se je podrlo.« Potem so vsi zapustili sobo. Zaprl sem oči in se začel pogovarjati z Bogom: »Oče, če lahko še kaj dobrega zate storim, me obdrži. Če ne, me pa vzemi.« Preprosto sem se dal Bogu na razpolago, naj naredi z mano, kar hoče. Hvaležen sem mu, da sem bil rešen kot otrok in tudi takrat, ko sem bil že odpisan. Smrti se ne bojim prav nič. Vem, da smo zato na svetu, da gremo v večnost.

OPOMBE:

1. Dne 21. julija 1942 so partizani v župnišču na Suhorju ugrabili župnika Janeza Raztresena in ga odgnali v svoje taborišče pri Brezovi Rebri. Tam so ga strašno mučili in ga 22. julija umorili. (Ivo Žajdela, »Bela krajina: partizani, Janez Raztresen…«, Družina, dostopano 15. marca 2026, https://www.druzina.si/clanek/bela-krajina-partizani-janez-raztresen-dusan-pirjevec-ahac-romi-kanizarica-mavrlen-4)

2. Dne 26. novembra 1942 so partizanske enote iz Slovenije in s sosednjega Hrvaškega (Kordun) v kraju Suhor v bližini Metlike uničile postojanko protirevolucionarne enote. V bojih je padlo več kot dvajset branilcev, še več pa jih je zmagovita stran pozneje mučila in umorila. Med temi žrtvami sta bila tudi poveljnik postojanke, iz Srbije izvirajoči Dobrivoje Vasiljević - Iztok, in metliški kaplan, Čeh Norbert Klement, ki je bil kot pripadnik nemškega (križniškega) reda v Beli krajini kurat v postojanki. Datum 26.11. je bil leta 1999 kot občinski praznik sicer že uveljavljen, a ga Metličani nekaj let niso praznovali. Nato je bil na tajnem glasovanju občinskih svetnikov ponovno izvoljen za metliški občinski praznik. (Ivo Žajdela, »Metlika/Suhor: Praznovanje genocida«, Demokracija, 11. april 2002, https://www.scnr.si/upload/editor/file/file0e3c7adffd00889.pdf)

3. »Petriček pri Celju je bil taborišče za otroke pobitih na Teharjah, ki je takoj po vojni delovalo v stavbi, ki je pred vojno in po njej sicer služila kot restavracija in rekreacijsko središče. Njihove starše, večinoma domobrance, so maja 1945 iz avstrijskega Vetrinja deportirali v Teharje, otroke pa odpeljali na Petriček pri Celju v dom za prevzgojo in indoktrinacijo – nekakšno taborišče za pranje otroških možganov.« (Ivan Ott, »Otroci s Petrička«, Mladina, dostopano 15. marca 2026, https://www.mladina.si/43481/ivan-ott-otroci-s-petricka/).

   Metliška režiserka Maja Weiss je leta 2007 posnela nagrajeni dokumentarni film Otroci s Petrička.

Tokrat je nastala kratka avtobiografija. Pričevalca sem povabil v intervju, a sem, kljub moji notorični vztrajnosti (ali trmi) moral sprejeti “ne.”

Čez kak teden me pokliče sosed: “Nekaj imam zate. Pošilja ta-pa-ta.” In tako sem dobil nedeljsko darilo: 10 na roko popisanih listov in vpogled v intimno življenje drugega, tokrat skozi okno.

Nisem mogel usmerjati rdeče niti, ga prekinjati, bremzati, pospeševati, brez mojega glodanja, pushanja prej začrtane agende. Vse je bilo presenečenje. Počutil sem se kot na dopustu. Me prav zanima, kako ti bo.

Nedelja, 15. marec, 8.00.

Odlomek:

Jaz, Tone, sem bil prvi med tremi brati in sem se rodil prezgodaj. Mama je pripravljala zelje za kisanje čez zimo. Ko je položila kamen za obtežitev, se ji je sprožil porod. Rodil sem se kot nedonošenček – droben, majhen in slaboten. Kmalu sem hudo zbolel. Zdravnik je rekel, da ne more nič pomagati: »Pripravite se na pogreb.« Dali so mi sešiti oblekico.

Ta intervju je bistveno drugačen od prejšnjih, v katerih smo Božjo slavo opevali skozi človeške dosežke. Štefova zgodba teče počasi, neočitno - na avtopilotu, kot pravi sam. Ta dokazuje, da ima vsak od nas talente in veščine, ki so nam samim pogosto prikrite - za našo ponižnost in iskanje Boga.

Štefova razočaranja, zaciklanost, večni boj med intelektom in skesanim srcem – vse to ni zgodba o porazu. Je pričevanje o tem, kako malo Bog od nas v resnici zahteva. Njegova zgodba me je spomnila na vdovo, ki je v kaso vrgla le dva novčiča, kar je bilo za bogatega daleč premalo, a za Boga več kot dovolj.

Štef, povej mi nekaj o malem Štefu. O čem si bil najbolj radoveden?

O vsem razen duhovnosti, ker sem bil preveč smrkav za to. Fizika, tehnika, letala so mi bila najbolj zanimiva. Bogu hvala, da me niso sprejeli na Akademijo Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Zemunu pri Beogradu.

Želel sem postati pilot. To je bilo leta 1984. Takrat so vlaki redno peljali iz cele Jugoslavije za srednjo vojaško šolo. Tretji dan sem že šel domov, ker sem padel pregled. Bil sem razočaran, danes pa sem za to hvaležen, ker je vojaška šola pranje možganov. Zdaj pa si zamislite upornika od malih nog v takšnem okolju.

Torej si bil upornik?

Sem še vedno (smeh). Nekatere lastnosti se nikoli ne menjajo. Mislim, da se je skozi življenje kar nekaj duhov uporništva prilepilo name, zdaj bi pa želel, da se odlepijo. Ko se rodiš, nisi dan samo staršem, ampak celi skupnosti. Zame je bil njen vpliv porazen.

Kako se je začela tvoja duhovna pot?

Ko mi je sestra leta 1993 na pijači pri Jurčku sporočila, da ima raka, so se mi odrezale noge in roke. Povsod sem začel iskati rešitve. Tudi v okultizmu. To je bila življenjska, grda šola.

Prerokovanje in seštevanje tiste coprnice mi je dalo neko upanje. Zdaj vem, da lažno. Najhuje je, da je šla sestra sama tja, potem ko sem ji sam povedal zanjo. Napaka za napako. Drugi so te babe hvalili in namesto v cerkvi na kolenih, začneš iskati na takšnih mestih …

• Štefova zgodba ni zadnja – prijavi se in naslednja ti bo prišla na email:

Subscribe now

• Ali to zgodbo podeli nekomu, ki jo mora slišati:

Share

Kako in kje si se spoznal z okultizmom?

Zanimivo je, da sem celo življenje hodil v cerkev. Peš smo hodili iz Križevske vasi, spomnim se cerkvice sv. Blaža iz rojstne vasi Bratovanjci na Hrvaškem, pa kamanjskega žegnanja.

Ko sem bil v srednji šoli v Ljubljani na železničarski, sem imel veliko stika s hinduizmom in budizmom, ker me je zanimalo vse. Nisem imel trdne vere kot zdaj, ko lahko rečem: »Jezus in nič drugega!« Hinduizem se je v 80-ih zelo reklamiral po Sloveniji. Hare Krišna je propagiral na polno.

Poleg dijakov v našem domu so bili z nami še študenti in zmeraj sem se rad družil s starejšimi. V srednji šoli in leta zatem se je obiskovanje cerkve zmanjšalo na parkrat letno. Preveč sem poslušal druge. Marsičesa nisem razumel v duhovnem svetu.

Spomnim se obdobja po šoli. 1993-ega sem imel 23 let. Sestra je začela hoditi v Ljubljano na onkološko, meni pa je življenje teklo tja v tri dni. Po vojski sem bluzil, poslušal glasbo, delal sem, če sem imel kaj za delati, živel sem pri starših. Potikal sem se med delom na črno in delom na črno. Sestra me je prijela v roke, naj se zresnim, naj grem k maši.

Začel sem poredko, ampak sem šel. Tako sem prišel do župnika v Vrhovcih, kjer je bila sestra poročena. Ta je ustanovil zavod, ki je pomagal invalidom. Prosil me je za pomoč. Ponavadi sem spremljal dva lažja ali pa enega težjega invalida na romanjih. Tako sem bil v Lurdu, Paray-le-Monial-u, La Salette-u, Rimu, Padovi, Medžugorju. Celo potovanje sem skrbel za invalide. Super mi je bilo.

Resneje sem začel hoditi k maši, ko je sestra umrla leta 1998. Takrat se mi je porušil svet. Vem, da sem šel še po njeni smrti k eni od čarovnic blizu Ozlja. Razne gatarke, babe so pogost pojav na drugi strani Kolpe. Potem sem pa naenkrat prekinil - mislim, da je tu Bog naredil konec. Ne moreš sedeti na dveh stolih, služiti dvem gospodarjem. Poleg tega sem se ločil tudi od prijateljev, ki so imeli očiten slab vpliv name. Pogosteje sem začel hoditi v cerkev. Mislil sem, da sem preveč grdo zamočil, da bi mi Bog odpustil.

Ene sanje so me še posebej streznile. Ponavadi se sanj tistih jutranjih ur tik pred budilko ne spomnim, ampak teh se še danes živo. Videl sem se plavati v jezeru, zraven mene je stal doprsni kip Jezusa, ki je plaval. Spustil sem se po brzicah in vstal, da bi šel nazaj gor. Nenadoma pa je name skočil ogromen črni volk. Spomnim se še, da sem dvignil roke, on je grozno zarenčal in potem sem se zbudil. To je bila pomembna prelomna točka, ko sem se začel obračati k Bogu.

To kesanje me je pripeljalo do patra Emanuela Tardifa, velikega karizmatika iz Kanade - bil je en od začetnikov gibanja Prenova v Duhu. Leta 2000 je imel tridnevni seminar na polnem bežigrajskem stadionu. Ko je pri evharistiji molil v hebrejščini, so ljudje ozdravljali. Na svoje oči sem videl žensko, ki je komajda prišla z berglami, a se je sredi maše vstala in hodila nemoteno. Takrat me je mučila depresija, stiskal me je spomin na moje grehe in tegobe, ki so mi jih povzročili drugi.

Sedeč na stadionu me je v pleksusu grozno stiskalo, bila mi je velika muka, ki se je nisem znal znebiti. Tam sem se dobro spovedal in duhovnik mi je naložil, naj molim ter da bo tudi on molil zame. In ko je pater Tardif začel moliti v hebrejščini, je meni nekaj potegnilo glavo nazaj in oblila me je toplota v prsih, v srcu, vse močneje in močneje, dokler nisem rekel: »Jezus, dovolj je, ne morem več,« tako vroče mi je postalo.

Bogu sem obljubil, da duhovno več ne bom odlutal stran od Njega. In od takrat sem osvobojen celega kupa neumnosti.

Kakšen odnos si imel s sestro?

Osem let sem mlajši, ona me je čuvala, ko je bil oče v Nemčiji in je mama okrog delala. Dolgo sva bila kot pes in mačka. Ko sem odrasel in se je ona poročila, so se najini odnosi popolnoma spremenili. Strašno lepe spomine imam nanjo, strašno mi manjka. Bolj mi manjka kot oče. Ona je bila direkten, konkreten človek. Vse mi je rekla v obraz, ampak z občutkom. Ravno tako kot jaz in mama ni trpela krivice. Tudi njo je dostikrat drago stal prehiter jezik. Jaz sem enak - moram blekniti, ko začutim, da prihaja do krivice. Počasi prihajam do tega, da včasih res ni vredno in zaprem usta.

Na nek način je bila ona tvoj prerok.

Da. Trideset let po njeni smrti še vedno čutim praznino. Njena iskrenost – ali je izhajala iz ljubezni, jeze ali žalosti – je bila za moje odraščanje neprecenljiva. Ravno včeraj je bila obletnica smrti.

Pogosto človek več ne ve, ali je na globokem ali še na plitvem glede vere.

Težava je v tem, da večinoma niti ne vem, česa me želi Bog naučiti. Eno obdobje v tridesetih bi ga intenzivno spraševal: »Česa me učiš?!« Ni mi problem trpeti, če vem, zakaj trpim – takrat mi je veliko lažje.

Vsi moji neuspehi so pustili velike rane na srcu. Ampak pri Bogu je vse z namenom, nič ni zaman. Razočaranje je, bolečina je, ampak nič ni zaman. Sem pač učenec, ki se težko uči božjih lekcij. Pa mi jih je dal preizkusiti na lastni koži (smeh).

V čem točno je tvoj upor?

Moj revolt je v tem, da me ne moreš prepričati, da je ta list črn, ko pa je bel. To bom branil do konca. Nisem mogel biti tiho, tudi v gostilni ne. To sem podedoval od mame, ki ni izbirala besed. Jaz sem enak. Počasi prihajam do tega, da včasih res ni vredno in zaprem usta. Moje prekletstvo je, da kakor hitro izplavam z nosom nad gladino, me vedno nekaj potegne nazaj. Nikakor na zeleno vejo. In sem se začel spraševati, ali je to poanta mojega življenja: večna borba.

Bi rekel, da si si tudi sam kriv?

Definitivno. Zaradi načina razmišljanja. Pravilno bi bilo dostikrat upogniti glavo, ne reagirati in ne odgovarjati. To bi bilo pravilno v smislu uspevanja. Ampak nisem mogel biti tiho, če bi mi kdo poskusil dokazati, da je ta papir črn.

Bolj prosiš Boga ali si mu hvaležen?

Še vedno sem prosjak (smeh). »Prosim te, Gospod, odpri mi oči, poči me po glavi, nimam pojma!« Čeprav je to malo zgrešeno, saj evangelij pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in vse ostalo vam bo dodano.«

Čutiš, da te Bog vidi?

Na vsake toliko ostanem brez besed, ko začutim, da me vidi – če me vprašaš, kako to čutim, nimam pojma. Ampak vidi me.

Bog je zunaj vesolja, ni element v njem. In zato me gleda od začetka časov. Vse nas. Zato vse ve. Kljub temu pa želi, da vse naredim z največjo svobodo. Če me ne bi ljubil, bi bili vsi sužnji ali pa ne bi obstajali. Zato me je moral imeti rad, preden me je ustvaril.

To zveni zelo racionalno, matematično.

Jaz sem prišel do Boga prek hudiča. In če je zlo, mora biti tudi dobro, drugače se matematično ne izide.

Jaz se že celo življenje borim z mislijo, da sem propalica. Še posebej, ko se primerjam z drugimi. Imaš podoben problem?

Še zdaj se borim. Ni veliko dejstev, ki bi govorila kontra temu. Matematika pove vse (smeh). Dejstvo je, da sem zamočil življenje.

Ena resnica o meni: če ne bi bilo Boga, tudi mene ne bi bilo. Ne glede na to, kakšno neumnost naredim, me nekaj podpira, vzdržuje pri življenju. Pred štirinajstimi leti bi moral crkniti, ko sem zbolel na srcu, pa nisem naredil nič posebnega – samo prosil sem ga, naj me koliko-toliko pozdravi, da funkcioniram. Danes sem še vedno živ in nisem spet tako slab. Diagnoz je polno, ampak nisem na tleh, še vedno sem na nogah in koliko-toliko luciden. Podpira me, čeprav mu redko rečem hvala. Vem, da brez njega ne bi bilo nič. Tudi, ko nisem verjel vanj, je on verjel vame.

Vedno sem občudoval ljudi, ki so vedeli, kaj želijo doseči v življenju. Jaz še danes nimam večine odgovorov. Ampak vseeno vsak dan vstanem in živim. Mislim, da bi bila predaja, če bi nehal. Očitno mu zaupam toliko.
Predvidevam, da me čakajo najgrši časi. Počasi bom fizično opešal in, če bom preživel, se bo srčna bolezen vlekla. Ampak zame samomor ni opcija, ker s tem se sam obsodiš.

Daj mi povej več o možganski kapi.

Tisti dan sem bil zelo aktiven, premetal sem bale cel dan po soncu. Zateklo mi je desno oko in šel sem na pregled. Takrat me je zdravnica vprašala, ali sem kdaj doživel možgansko kap, saj so v možganih našli mrtvo tkivo.

Zaradi tega sem pozabil vso srednješolsko matematiko. Več kot leto dni sem se zato moral sam doma učiti, da sem se nato pri 37-tih vpisal na višjo strojno.

Čakaj, to je pa zanimivo! Kaj te je pičilo, da si šel študirat?

Leta 2007 sem delal v TPV Johnson v Novem mestu in ugotovil, da ne morem napredovati drugače kot s šolo, saj nisem poznal nikogar na položaju. Na nek način je tudi ta moj študij revolt proti šefu, ki mi je stalno iskal napake in me kritiziral. Druga motivacija je bila tudi ta, da sem pri 21 letih padel faks in poražen odšel domov. »Prvič sem padel faks pri dvajsetih, zdaj ga bom pa naredil,« sem si obljubil.

Kljub kapi par let prej, sem naredil vse izpite, predavanja, diplomsko napisal do polovice, nato pa sem, tri mesece po smrti staršev, zbolel na srcu. Teorija je bila vsa napisana, samo izračunati sem moral. Po nekaj mesecih prisilnega odmora sem nato le končal faks.

Bil sem srečen kot otrok … Potem pa realno življenje. Z diagnozo kardiomiopatije sem iskal službo, dobil pa sem kvečjemu: »Bomo vas poklicali.« S študijem se mi je začelo odpirati … In pok – srčna bolezen. Z delom na črno sem skozi leta pridobil več delovnih ur kot pa na belo. Pa ti delodajalec ne plača in nimaš še za cigarete. Nikakor nisem priti do resne službe. Pa tako močno sem si želel prekiniti ta začaran krog dela na črno.

Sreča v nesreči pa je ta, da sem postal brezposeln ravno takrat, ko je oče začel umirati in je potreboval polno oskrbo.

Kakšen odnos si imel s starši?

Zatočišče sem našel pri mami, ker me je stari mlatil kot bika. Ne vem, kakšno otroštvo je imel on, kako se je do njega obnašal dedek. V glavnem, nisva se razumela. Tu je bil revolt tudi do njega. V bistvu z njim nisem bil nikoli pravi prijatelj. Zadnji dve leti je ležal v kuhinji, kjer sta bili konec leta 2011 dve bolniški postelji, prva za očeta, druga za mamo. Imel sem ogromno zamer do njega in te so izginile enega popoldneva.

Ravno sem ga hranil in oče je odmahnil z glavo, da ne bo več. Pogledal me je v oči in rekel: »Hvala lepa.« To je bilo prvič, da mi je oče v življenju rekel hvala lepa. In ena strašna stvar se je zgodila. Odložil sem tisti krožnik in stekel v drvarnico, kjer sem se zjokal kot dete. Vse tiste bolečine, zamere do očeta – vse je prešlo od mene. Vse!

Tudi previjal si jih?

Mame nisem mogel. Enostavno nisem mogel. Niti ni bilo treba, ker je do zadnjega dne šla sama na stran. Očeta? Ni panike. Vsaj enkrat na dan. On je bil na koncu kost in koža. Močan zidar celo življenje, na koncu pa senca sebe.

Mama je preživela dva infarkta, imela je rane na nogah od sladkorne, na koncu ji je srce odpovedalo zaradi sepse. Par tednov pozneje je umrl še oče. Težko sem se znašel. Štiri mesece kasneje sem zbolel še jaz. Noge so mi zatekle, bile so kot hlodi. Po rokah in na vseh štirih sem se deset dni vlekel po hiši, da sem lahko jedel in pil. Neka bakterija je napadla mišico in srce se je razlezlo – bilo je dvakrat večje od normalnega za mojo starost.

Za kom si se bolj jokal?

V bistvu za nobenim. Najprej je umrla mama, a nisem imel časa za žalovanje. Moral sem urediti vse za pogreb, skrbeti za nepokretnega očeta in živali. Pomagalo mi je nekaj prijateljev. Ko je bilo vsega konec, je prišlo za menoj. Vse se mi je zrušilo na glavo. Po njuni smrti in moji bolezni sem se težko pomiril s tem. Molil sem: »Bog, zakaj prav jaz??« Vprašanja o prihodnosti, kako bo z menoj, saj sem se zmeraj težko znašel. V tehniki sem bil vedno tisočkrat boljši kot v odnosih, ki so edini zares pomembni.

Kako si doživel očetovo propadanje?

Da malo razširim zgodbo: prvič sem se mu uprl pri 16, ko sem ga v obrambi udaril nazaj. Potem me je še probal udariti, ampak se nisem pustil. Zavedal sem se, da bosta slabša in slabša, da bosta nekoč šla. Enako tudi jaz. To so dejstva.

Potem pa kot iz vedra neba pride do mene misel: »Kam pa lahko padem drugam kot v Božje naročje?« Še vedno molim, da me pozdravi, da mi da moči, da lahko živim normalno, kolikor-toliko, da lahko delam, zaslužim za minimalne potrebe.

Spreobrnil sem se, ampak spreobrnjenje še traja.

Kako je glede tvojih odnosov z nasprotnim spolom?

Jih je bilo kar nekaj. Te so danes dobre žene, samo nekomu drugemu. K njim nisem pristopil in leta so šla. Dost lepih priložnosti sem zamudil, spregledal. Pri 55 to lahko zagotovo rečem. Vse ženske, v katere sem se zaljubil, vse zaljubljenosti so se sfižile.
Bil sem zagrenjen kar nekaj časa. Ampak, kakor pravijo, če jih ne moreš premagati, se jim pridruži. Tako sem se pomiril s svojo samskostjo.

Enkrat sem se skoraj poročil. Bilo je že vse dogovorjeno. Pa je prišlo nekaj hudega vmes, ne bi o tem govoril. Oprostil sem in šel dalje. Če ne bi, bi lahko na tem obstal še zdaj.

Kakšen cilj imaš trenutno?

Mislim, da sem na avtopilotu: vstani, obleci se, umij se, ko si žejen, pij, nekaj delaj, ko se izmučiš, se usedi, počakaj. To je zelo slabo stanje. Funkcioniram, ampak človek mora imeti neki cilj, vizijo, ne glede na to, kakšen je. Najhuje je, če ne veš, kam greš in kam moraš priti.

Generalno je moj cilj Bog. Da ne zgrešim trenutka, ko bo imel sveti Peter vrata odprta. Zadnje tedne odkrivam, kaj vse mi manjka za nebesa. Kar lahko naredim je, da ljubim. To je zlajnana stvar, vem. Svojo ljubezen do Njega lahko pokažem pri tebi, pri sosedu, pri prijateljici. »Ljubi Boga čez vse in svojega bližnjega kakor samega sebe« – to je moj cilj.

Rad bi našel kakšno službo. Čisto zaradi preživetja. Bogu hvala, da si znam v življenju večino sam narediti. V takem stanju bi se 30 let nazaj brez Boga ustrelil.

Si se prepoznal v priliki o talentih?

Definitivno. Velik strah imam, da me bo sodil zaradi tolikih talentov, ki jih nisem uporabil. Prepoznal sem se v tistem možakarju, ki je iz strahu zakopal svoje talente. Ne samo, da sem se prepoznal, prestrašil sem se. Čez čas je prišla neka pomiritev: »Kaj lahko jaz naredim, da povečam njegovo slavo? Nič.« Ampak ogromno talentov sem zakopal. In to spoznanje je breme.

Če bi bil Jezus tu pred teboj in te bi vprašal: »Kaj želiš, da ti storim?« – kaj bi mu rekel?

Isto kot drugi razbojnik na križu: »Spomni se me.«, »Usmili se me.« Mogoče je glavna stvar prepustiti moj intelekt, ker je dostikrat velika zavora. Ko nekdo reče eno besedo, vidim že pet razlag. Zna biti zelo naporno – pa nisem preveč pameten. Zmeraj sem moral razumeti, kam pot vodi, da sem se odločil iti po njej.

“Zdaj, ko sem zavozil svoje življenje, se Boga oklepam kot klop.” To si zadnjič rekel. Kaj si s tem mislil?

Ne grem nikamor več. Prej, ko sem ti govoril o okultnem – danes mi ne bi padlo na pamet. Ne! Čeprav Boga dnevno izdam stokrat – vsak napačen vzgib srca je dejanje proti neskončni Božji ljubezni – ne bi nikdar zavestno kršil prve zapovedi.

Vrgel sem sidro, ima pa to sidro dolgo verigo, tako da ladja bega levo in desno, ne pa predaleč. Lepo bi bilo, če bi bilo življenje manj plavajoče.

Si želiš pristanišča?

Da. Da bi se enkrat odločil za Jezusa in bi to stalo kot pribito.

Zdaj si me spomnil: Kako si se s svojim uporniškim duhom znašel v Jugoslovanski mornarici?

Leta 1989 sem šel v vojsko, naslednje leto se je že začelo dogajati – balvanijada in podobno. V Ljubljani sem bil navajen izobraženih, ki razumejo debato in argumente. Dol sem prišel med ljudi, ki nočejo poslušati drugačnega mnenja, še posebej, če je ta zagovarjal odcepitev Slovenije. Nisem mogel razumeti, kako ne morejo dojeti, da je vsak najboljši šef na svoji zemlji in da je najboljše, če se razidemo. Mislil sem, da bodo moji tovariši razumeli. V Ljubljani smo prebirali prve izdaje revije Mladina, prekopirano na domačem kopircu, vso prežvečeno od stotih rok pred mano. V študentskem domu so bili vsi zelo inteligentni. In potem pridem dol, da ne rečem med koga.

Rok sem služil v pristanišču Lora Split. Vsako drugo noč sem imel dežurstvo v kontrolni sobi mašine ladje, od polnoči do jutra. Seveda nisem mogel zaspati, ker je bil hrup poleg treh drugih. Eno noč so mi očitali, da rušim Jugoslavijo. Krenili so že name, a me je znova obranil Srb, stari vodnik, ki je prej služil tudi v bežigrajski kasarni. Zato so me premestili.

Podobno se je zgodilo v kraju Ploče, kamor so me poslali v intendantski oz. zrakomešalni vod. Tja sem prišel med same Srbe in Črnogorce, ko je bil Milošević že na vzponu. Vsi iz voda so ga častili, razen enega Beograjčana, ki me je obranil, potem ko so ugotovili, da sem za razpad Jugoslavije.

Vsi dosjeji so seveda prišli za mano. Vsi so vedeli, da sem protidržavni element. No, o tem ti govorim, ko rečem, da sem uporniški. »Zaslužil« sem tudi sedem dni zapora. Odpustili so me mesec prej. Dobro, da so me, ker so zaradi vojne napetosti podaljšali vojaški rok malo zatem. Pravočasno sem pobegnil in ni me sram.

Kaj te razveseli?

Malenkosti: kava s prijatelji, lepa stvar, ki se pripeti bližnjemu – prej bi kaj takšnega šlo mimo mene. Zdaj sem pa iskreno vesel za druge in jim privoščim - intenzivno, kar prej nisem mogel. Mogoče ne iz čiste dobrote srca, saj si potihem sam želim enako … Vseeno pa privoščim.

Povejte mi nekaj o mali Jožefi, prosim.

Rojena sem leta 1937. Mama Micka je zanosila pred poroko in je že razmišljala, da me ne bi imela. Bila je žalostna, ker je želela ostati čista, a jima hudič pred sklenitvijo ni dal miru. Njeni starši niso vedeli, da je noseča, dokler me ni prinesla domov.

Odraščala sem pri njeni mami v Ravnacih. Oče je bil pred vojno večkrat v Nemčiji, tam je veljal za zaupljivega in cenjenega. Par let po mojem rojstvu je z njim odšla še mama. Spomnim se, da sem tako jokala, ko sta bežala, da ju ne bi opazila. Jaz sem se pa onegala in tekala za njimi. V Nemčiji je mama zanosila s sestro Ivanko, ki je poročena v Rosalnicah. Tam so ostali do začetka vojne.

Zaradi staršev, ki so odšli v Nemčijo?

Mogoče tudi, saj si želela biti z njimi. Brati in sestre so bile na Grabrovcu, jaz pa v Ravnacih, kjer sem ostala do 15. leta. Hotela sem se izučiti za šiviljo, ampak nismo imeli mašine. Zato sem delala na cesti, da bi si prislužila kakšen dinar za obleke. Krampali smo tam, kjer je največji ovinek nad Hrastom.

Mogoče sem se počutila manjvredno, ker nisem rasla s starši, imela te moči, ki ti jo lahko vlijejo. Nisem pa tega kazala, saj sem eno delala, drugo pa mislila. Rada sem se izkazovala z delom, saj šole nisem imela. Zaradi tega so me povsod cenili in priznavali. Še danes sem delavna - skoraj bi rekli, da sem deloholik. Ampak mora biti eno in drugo: preveč dela škodi, preveč lenobe prav tako. Vera in delo, to mi je najpomembnejše.

Po eni strani ste se počutili ljubljeno, po drugi manjvredno.

Kakšen zgled so vam dali starši?

Mama je bila stroga, ampak nas je imela rada. Nas je tudi namahala, če je bilo treba. Ate nas ni tepel. Bil je tak, da če bi doma mleko kipelo, bi šel sosedu kravo pomagat lečt. Na vasi so ga imeli za svetnika, bil je tudi odbornik. Mama je bila verna in molila, ampak ker je izhajala iz Ravnac, kjer so bili sami komunisti, je to pustilo vpliv.

Od mame sem se naučila speči dober kruh, ajdovo potico, pomivati okna, same praktične stvari. Ate pa nam je dal zgled, da smo nekaj vredni, da smo od nekoga, on nas je dvignil. Bil je zelo veren. Učil se je za šuštarja (čevljarja) in se pri Stepanovih v Metliki naučil reda in discipline. To je kazal celo življenje – še v visoki starosti je šel k maši vsako nedeljo, peš, če je bilo treba.

Dosti strahov imate in dosti vere.

Če ne bi imela vere, ne vem, kako bi. Saj so imeli tudi največji svetniki strahove. Ampak Bog je, On je z nami. Vedno me je vleklo v Božji objem in Njegova dobrota me je spremljala. Človeško pa je iskati sredino med zemeljskim in svetim. Ampak, sinek, moraš izbrati – ali Bog ali hudič – sredine ni. Če Boga ne sprejmeš, nimaš te milosti, da bi spoznal, kako te ima rad. Čutim pri tebi, da imaš vero, ampak nisi siguren.

Kako pridem do sigurnosti?

Meni je bilo zelo pomembno romanje v Medžugorje. Tam se nama je s prijateljico nad plavim križem pod nebom prikazal Jezus z Marijo in Jožefom. Če bi bila sama, bi rekla, da je izmišljotina, ampak ker je isto videla tudi soromarka, sem v to sigurna. Izgledal je kot fantek. Ni bil kičast kot okraski v dolini.

Tudi zlo?

Zlo je tam, kjer se Bog ne prizna. Ampak Jezus čaka, da spoznaš zlo in ga zavržeš. Tudi če boš zadnjo sekundo izrekel: ”Jezus, verujem vate,” si lahko rešen. Jezusov si bolj kot od tvoje mame. Vsaka rožica, ki raste, je Božji dar. Nič ni brez veze. Zaradi njegove ljubezni imam rada vse, kar ni od greha. Ta močna ljubezen presega strahove, ki so v meni.

Vam se je zgodilo veliko težkih stvari. To vidite kot križ ali kot blagoslov?

Brez tega trpljenja ne bi bila tako verna, kot sem in Bog ve, koliko jih je bilo rešenih po mojem izročenem trpljenju. Vse kar, se je zgodilo, vidim kot živo prisotnost Boga.

Kot potrditev tega ti lahko podelim anekdoto iz Treh far. “Pepca, Pepca,” sem sredi belega dne slišala na vhodu pokopališča. Bil je tako rahel šepet. Obrnila sem se, a videla nikogar. Ta klic je čula tudi soseda, ki je bila takrat z menoj. Če je ne bi bilo zraven, temu ne bi verjela.

Od takrat naprej vsakič, ko grem mimo groba, zmolim zanj in grob blagoslovim z vodo.

Kako dolgo ste bili poročeni?

Mislim, da ene dvajset let. Mož je umrl leta 1976.

Ko sva se poročila, sva molila vsako večer, hodila redno k maši, lepo sva zaživela tudi v čistosti – večinoma zaradi moje trme (smeh). On je odraščal v komunistični družini. Med vojno je z vozom vozikal partizanske ranjence. Kasneje se je po meni obrnil na cerkveno. Najbrž je Bog želel, da sem ga speljala od ‘zvitorepca’ in da je zdaj v nebesih.

Kako sta si z možem izkazovala ljubezen?

S Tonetom sva se imela rada, dokler sva se imela, zvečer bi se stisnila, poljubila … Trajala je ljubezen, dokler me ni razočaral. Takrat nisem več čutila tiste ljubezni in počasi sva se oddaljevala eden od drugega. Tako se počasi konča. Spoštovala sem pa ga do konca in ga še zdaj. Včasih mu rečem: “Nisi bil niti ti dobro podučen, tudi ti si bil samorastnik.” Niti on niti jaz nisva vedela, kaj je greh, kaj je prav, kaj narobe, a vseeno me je angel varuh obvaroval večjih padcev.

Zato je šel na zdravljenje v Radence. Zanimivo, pred odhodom si je kupil vso novo obleko, od A do Ž. Drugi dan pa ga je na doktorjevi mizi kap.

Brat mi je telefoniral, ker sem bila ravno takrat zaradi operacije na grlu na zdravljenju v Crikvenici. Ker sem vedela, da je imel greh na grehu in da ni opravil niti maziljenja niti spovedi, sem šla najprej poiskat metliškega župnika in ga vzela s seboj v novomeško bolnišnico, kjer so Toneta držali pri življenju.

Ta je opravil vse potrebno za srečno zadnjo uro. Zadnji trenutek se je rešil in upam, da je v nebesih. Imel je 47 let.

Bdenje je bilo doma, ne v vežici kakor danes. Ko sem sedela in molila v sobi z njim ob sebi, sama, je prišel poleg mene, živ, kot si ti zdaj. Prišel je od vrat in stal poleg mene pri glavi. Jaz sem samo potihem začela molit očenaš, tako kot so mi svetovali v primeru prikazni. Malo je stal in šel dalje čez zaprta balkonska vrata ven. To jemljem kot resnico meni dano, kot dokaz, da ni šel v pogubo, ampak da je zdaj tukaj med nami.

Nebeški Oče ima vsakega posebej rad. Vsaka travica je iz nebes vržena.

Zakaj se niste z njim pogovarjali?

Ker sem vedela, da je mrtev.

Vas je bilo strah?

(na tej točki predlaga, da se prekrižava z blagoslovljeno vodo in zmoliva očenaš ter zdravomarijo)

Ti nisi slučajno danes tu. On te ima rad in te je zato poslal. Oba misliva dobro in ti si še na poseben način povabljen, da verjameš, da je Jezus s tabo, te boža, in te ima rad. Veruj, veruj, veruj. Saj ti bo milost dana. Ajde, vprašaj še kaj.

Zakaj se niste ponovno poročili?

Nisem želela. Če je s tabo Bog, zmeraj nekaj pride, da se to razreši. Ko ženska ostane sama, si večina moških misli, da nujno rabi novega in bilo je trenutkov, ko so me čakali na križiščih - enkrat sem morala celo ubežati. Imela sem prilike, da bi se omožila, hjoj koliko, tudi bogatih. Enkrat sem že resno razmišljala, ampak rekla sem si: “Pepca, tu so dca.” Nisem želela, da bi med mano in otroke prišel novi mož, ki bi porušil to ravnovesje.

Ste bili osamljeni?

Vrgla sem se v cerkvene stvari, s prijateljicami smo romale, hodile po seminarjih itd. Ostati sam je v človeškem smislu hudo, ampak ti povem, da ne bi zamenjala z nikomer. Imam svojo majhno molitveno skupino in vsak, ki pride v moj apartma pravi, da je tu kot v nebesih.
50 let sem že vdova. Ko je mož doma ležal na parah (mrtvaški oder), sem mu dala roko in obljubila: “Tone, jaz ti bom zvesta tako, kot sem bila do zdaj.” Tega se dobro spomnim.

Danes premišljujem, koliko ljudi sem spravila do tega, da so po dolgih letih šli k spovedi, koliko komunistov se je počasi spreobrnilo in šlo vsaj enkrat k maši, četudi potem niso nadaljevali. Včasih se spomnim in rečem Jezusu: »Kaj si iz mene naredil? Tako bedno, nešolano vernico si uporabil za takšne čudeže.«

Preizkušnje ste imeli tudi z otroki. Koliko jih imate?

Vseh nosečnosti je bilo deset. Od tega je pet živorojenih, drugih pet je splavljenih – ne po lastni volji. Ti so vsi angelčki v nebesih in so zdaj z nama.

Prvo dete je bil Jože. Hčerka Zvonkica, res lepo dete, se je rodila kot druga in umrla zaradi prirojene napake. Zdravniki so me opozorili, da bo živela le tri tedne, a dočakala je 13 mesecev. Na grobu ima napisano: “Zvonkica, srečna si, ker ti v nebesih lučka gori.”

Tretji otrok je v sedmem mesecu umrl v meni in prišlo je do zastrupitve. Da ne razlagam dalje, to so dolge zgodbe. Vsi imajo imena, so krščeni, vsi so v nebesih. Imela sem toliko vere, da sem splavljene otroke videla kot žive, ne mrtve.

Za vse prejete milosti tekom desetletij sem postavila križ pred hišo, ki so ga blagoslovili salezijanci iz Trstenika, kjer sem delala kot kuharica. Vsako jutro se oblečem, poštimam, pomolim in grem tja zmolit en očenaš. Rada mu rečem: »Jezus, jaz te imam rada, ti si veliko pretrpel, ti mene razumeš, jaz pa tebe.« In ga čutim živega poleg sebe. Jezus je tudi tukaj z nama.

Moja hčerka Metka je bila prav tako v smrtni nevarnosti, ko je nosila vnuka Aneja. Zdravniki so njej in zetu prepovedali, da bi še zanosila, ker bi ji to znova obudilo tumor v prsnem košu. Temu se je komaj kaj izognila pri prejšnjem otroku. Zanjo smo molili v Prečni na Prenovi v Duhu, ko je že bila sprejeta v porodnišnico. Takrat se mi je odprlo pismo: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem« (Prg 3,5). Ob rojstvu sina je čudežno ozdravela, potem ko so vsi tumorski markerji že kazali na smrt.

Kaj pa vaš sin Toni? On je danes pomemben pričevalec.

Z njim sem zanosila, ko je bil mož Anton že zelo bolan. Vsi so me zato gonili na splav, češ da bom kmalu ostala sama. Bila sem tudi že dosti stara, okrog 43 let. Sem pa čutila, da tega ne smem naredit. Molila sem in molila, govorila sem si: “Jezus bo že svoje naredil.” In zgodil se je čudež. Bil je tako lep fantiček, ki je tehtal pet kilogramov.

Nosila sem ga kazat možu, ki je bil priklopljen na aparate v novomeški bolnišnici. Sin Toni je imel dve leti, ko ga je izgubil in se ga danes ne spomne. Kako sem se sekirala! Meni je mleko prešlo od tega, krvavela sem, zato je moral zrasti na bananinem mleku.

Spomnim se momenta iz obdobja na začetku zdravljenja, ko je šel prvič za tri mesece v tujino na rehabilitacijo. Takrat mu ni uspelo. Prišla sem iz Medžugorja in našla Tonija v domači hiši. Molil je v kotu, kjer sem tri mesece sama molila za njegovo ozdravljenje. Objela sva se in takega objema nisva doživela niti prej niti potem. Še danes ga ne moreva pozabiti.

No, nato je hčerka Metka organizirala in skomandirala Tonijevo zdravljenje v Španiji. Njej se je zaupal, ker ni pritiskala nanj. To je trajalo tri leta in po tem je bil kot treba. Danes je Toni svetovalec za zasvojenosti, zelo delaven, dober oče treh hčera. Zmeraj, ko je bilo najtežje, najbolj gosto, nas je Jezus rešil.

Kako da ste se prekvalificirali iz predilje v Belokranjki oziroma Betiju v pomočnico v vrtcu Metlika?

Zaradi otrok sem šla za nekaj časa iz Betija. Čez nekaj let pa sem zopet iskala službo in v tistem času se je odprl vrtec. Šla sem za kuharico, ampak delala sem skoraj vse, samo v pisarni ne. Doma sem vzgajala še otroke, ki niso bili po vrtcih.
Ne znam, da ne bi ljubila, majhne otroke pa še bolj, te je treba posebej pocarkljat, pobožat, od trebuha naprej. To je moj Božji dar, talent. Na vratih sem jih zmeraj prekrižala. Kar sem imela v sebi, sem dajala. Resda sem se včasih morala malo potruditi, sprenevedati, celo zaigrati, če v tistem momentu v sebi nisem imela ljubezni.

Človek se res počuti kot ljubljen otrok poleg vas. Od kod vam ta ljubezen?

Od zgoraj. Zadnjič sem jih vse, ki sem jih čuvala, povabila na sladoled pri Jusufiju. Res so bili veseli.

Nosite kakšen občutek obžalovanja, krivice?

Človek bi lahko vse obžaloval, ampak ne pustim, da pride do mene. Če pride kakšna taka misel, zmolim očenaš in se to izgubi. Ena takih misli je spomin na žensko, ki mi je speljala prvega fanta, s katerim sem se želela poročiti. Nekaj časa ga je imela, nato pa pustila. Napade me vprašanje, ali bi z njim imela srečnejši zakon. Ampak zmolim in dam naprej ta prebujen težak občutek. Dolgo nisem mogla moliti zanjo, ampak danes lahko, saj v sebi ni dobro držati maščevalnosti. Jezusu rečem: “Boš ti že poračunal z njo, jaz nimam kaj.”

Sodeč po portretih sklepam, da ste bili zelo lepi.

Drugi so rekli tako, vendar sama se nisem počutila lepa. Vse sem imela po očetu – roke, lase slabe, sestra Ivanka ima goste po mami … Lažje bi mi bilo, če bi bila moški. Moškim je nasploh lažje. Ne rabijo rodit, danes spet prihajajo nazaj kot glave družine. No, babe se ne dajo, a ni dobro, da so ženske prve. Ženska naj bo kuharica in mati. Če pa že gre v službo, naj ne misli, da je več kot mož. Bodi previden kakšno si najdeš.

Vidim, da ste ponavadi vi pomagali drugemu, kdo pa je vam?

Veliko ljudi, ampak v meni je bila vedno ta Božja sila, da nisem bila nikoli sama, da je v meni nebeška domovina. Včasih sem mislila, da je Bog gor, zdaj pa vidim, da je vse okrog nas.

Avtor: Jože Slobodnik

Berčice pri Metliki, 15.2.2026

Ksenija, od kod izhajaš?

Tako kot Andi sem bila tudi jaz rojena v Nemčiji. Ati je tam delal kot cimerman, s seboj je vzel tudi ženo, mojo mamo, ki je bila soseda Andijeve mame. V Nemčiji sem živela le štiri leta, ker so se starši odločili, da tri leta starejša sestra ne bo obiskovala nemške osnovne šole. Tako smo se vrnili v Jugoslavijo. Oče je medtem naredil hišo in v Bukovcu Žakanjskem smo lahko živeli vsi skupaj – od tam prihaja tudi moj tast, ki je dobro poznal oba starša.
Tam sem živela do poroke leta 2003, ko sem se preselila k Andiju v Metliko.

Kaj si po izobrazbi?

Osnovno šolo sem obiskovala v Žakanju, v Karlovcu sem končala srednjo kemijsko-tehnološko šolo, v Zagrebu pa sem postala sanitarni inženir. Zdaj pa sem pomočnica vzgojiteljice, ker sem pred osmimi leti v Novem mestu naredila prekvalifikacijo.

Kako se ti je bilo učiti kot odrasli?

Kot odrasel se zavedaš, zakaj si na predavanjih, kaj je smisel. Spomnim se, ko sem domov nosila petke in jih ponosno kazala hčerkam. Pred tem sem delala le par let in slovenščina mi je bila še vedno izziv, še posebej, ker sem bila vajena hrvaških učbenikov.

Prekvalifikacija je bila težko obdobje, ker so bile punce še majhne. Andi je bil z njimi cel popoldne, ker sem delala v vrtcu in ob 16. uri že morala sedeti v učilnici. To je trajalo eno leto, ker je bil program strnjen.

Kako ti je bilo zapustiti družino in starše?

Meni je bilo to od nekdaj samoumevno. Mama je vedno rekla, da je vesela in da ni lepšega, ko si hčerka ustvari svojo družino. Moj ati pa je malo občutljiv glede tega, tako kot Andi, ki zna biti zaščitniški. V vsakem primeru pa upam, da tudi moje hčerke najdejo tako dobrega moža, kot sem ga jaz.

Kako si izbrala Andija, kakšen je bil kriterij?

Nič nisem izbirala, to je bila Božja volja.

Tudi starši moramo moliti, da si punce najdejo dobrega moža in družino. Ne učim jih, kaj naj iščejo, saj vidijo pri nama, kaj je važno v zakonu.

Kaj ti je najpomembnejše pri vzgoji?

Pri otrocih v vrtcu in mojih je podobno: obojestranska iskrenost, zaupanje in doslednost. Tudi ko gre hčerka ven, ji zaupam, da ve, kaj dela.

Kaj je največja razlika med tvojo mladostjo in mladostjo vajinih hčerk?

Komunikacija. Mi smo se družili v živo. Mislim, da so mladi danes bolj osamljeni, kot si mislijo. Smilijo se mi, ker so bile v mojih časih diskoteke odprte vsak vikend. Danes nimajo kam it, kvečjemu so tu kakšne zidanice. Prav žalostno mi je videti, da so ob sobotah doma na mobitelu.

Dolgo časa smo imeli Family Link, ki nadzira čas preživet na ekranih vseh povezanih telefonov. Danes smo dali to na stran in gremo na zaupanje, naj same presodijo, koliko rabijo. Treba pa je iti s časom naprej in se mu prilagajati brez očitkov “ko sem bila jaz mlada, nismo počeli.”

Pri vama se velikokrat ponovi beseda zaupanje.

Mislim, da naj bi bilo to v družini samoumevno. Srečna sem glede tega.

Komu se bolj zaupajo – tebi ali Andiju?

Bolj meni. Itak pa vedo, da bom vse naprej povedala Andiju - med nama ni skrivnosti ali zadev, ki bi mu jih morala prikrivati. Mogoče pa jim je lažje povedat meni - kot ženska ženski, saj vedo, da bom vse prenesla Andiju. Tak odnos imam tudi z mamo, zato na vsake toliko pokličem atija, čisto zato, da se mu lepo vidi. Večkrat mi je že rekel, da razume in da mu mama tako in tako vse pove.

Se čudiš, kako hitro so odrasle?

Tako kot z vsakim otrokom, je bilo tudi z njimi ogromno dela, še posebej ko so bile vse tri v osnovni šoli naenkrat. Ampak zdaj, ko pogledam nazaj, ne morem verjeti, kako hitro je minilo. Zato vsem v službi ‘pametujem’, naj res uživajo tista predšolska leta: pravljice, branje, improvizirane uspavanke, nespanje. Bilo je težko obdobje in ko si v tem, ti je naporno leto za letom. Zdaj pa se spominjam tistih objemov in iskrenih malenkosti. Na srečo imam vsakodnevni stik z majhnimi otroki v jaslih.

Sta otroke posedla in imela predavanje o spolnosti?

Ne, nič tako organiziranega, razlagala sva spontano in le, če je otrok kaj izrecno vprašal. Bila sem rahlo v zadregi, a nisem šla v podrobnosti. One so bile hitro zadovoljne, tako da sem si oddahnila. Z otroki ni treba iti v globoke teme, ker so hitro zadovoljni s kratkim odgovorom. Tako kot pri molitvi, jim tudi pri tem nisva predavala, sva bila pa vedno odprta za vprašanja.

Kako pa vidva gledata na spolnost znotraj katoliškega zakona?

Pomembno si je vzeti čas zase. Ko pridejo otroci, so oni cel svet, ampak ne smeš dovoliti, da se izgubi odnos mož-žena. Enkrat na leto si zato rezervirava nekaj dni v hotelu. Takrat vidiva, da je nekaj najlepšega, ko vzdržuješ odnos. Želiva se spočiti od vsega, ampak na koncu se večino časa pogovarjava le o otrocih (smeh).

Obžaluješ kaj pri vzgoji?

Da, da. Mogoče sem pri enih stvareh preveč vztrajala, tako kot moj ati.

Kakšne so bile tvoje otroške sanje?

Imeti družino, o karieri nisem razmišljala – kakor pride, pride. Družina mi je bila na prvem mestu.

Kaj ti je zdaj smisel življenja?

Ljubezen. Ljubezen do partnerja, otrok, bližnjih, do Boga. Ne da se hvalim, ampak v vsakem človeku najdem nekaj lepega. Seveda, da ti nekdo bolj paše, vseeno pa še nisem spoznala nekoga, s katerim npr. nikoli ne bi delala.

(Slika: Z Andijem sta mi pokazala, kako je izgledalo, ko jo je na prvem srečanju pred 23 leti učil akorde za Tears in Heaven)

Kaj je zate ljubezen?

Joj, to je zame preveč filozofsko vprašanje (smeh). To, da ti je lepo, s komer si, da uživaš v vsakem trenutku, ne glede na kraj in čas. Vsaka ljubezen je drugačna, na primer do otrok ali do staršev. Punce bi mi včasih rekle, da sploh nimam pojma, kako me imajo rade. Pa sem jim odgovorila, da one nimajo pojma. Materinsko ljubezen bodo poznale šele, ko bodo same mame, tu ni primerjave. Brez njih si ne morem zamišljati življenja.

Tudi v slabih trenutkih?

Tudi ko se skregaš. Itak čakaš, da čim prej nastopi drugi del - pomiritev. Konflikt nikoli ne pomeni, da nehaš ljubiti otroka ali moža. Vsak lahko pride v neko krizno obdobje, v katerem se kreganje ponavlja, ampak zame še ni prišlo do točke, ko bi želela iti stran od zakonca ali družine.

Vidim, da je lahko konflikt povod za ločevanje ali za združevanje. Ima velik potencial za eno ali drugo.

Da, lahko greš narazen ali pa še bolj skupaj. Ko greš skozi ta ozka vrata, vse bolj dobivaš občutek, da lahko premagaš čisto vse. “Kar te ne ubije, te ojača,” pravijo, ne brez razloga.

Veš, doušnik mi je prišepnil, da včasih izgledata kot da sta sveže zaljubljena.

Joj (smeh). Hvala, ampak to ni več zaljubljenost, to je ljubezen.

Torej ni ista ljubezen kot pred 20 leti?

Ne. Močnejša je, ker zrasteš kot človek, zrasteš kot mož in žena. Še enkrat, nimava recepta: poznava le prilagajanje novim vsakodnevnim izzivom in sprotno reševanje nesporazumov - za nazaj jih je težko, ker se človek napihne in kuja.

Ti si taka?

Zdaj boš izvlekel iz mene, kar on ni hotel reči (smeh).

Mogoče bi mu rada razložila, da imam prav, on pa vidi, da to nikamor ne vodi in rajši utihne. V tistem trenutku mi ni všeč, da se umakne, me pa Andi uči, da je včasih boljše pustiti stvar pri miru.

Moram reči, da gre tudi meni na jetra, ko se drugi umika. Kaj je potem tvoja terapija?

Malo si zamrmram sama pri sebi in gremo dalje (smeh). Včasih se vrneva nazaj k stvari, ampak večinoma pozabiva, zakaj sva se sploh skregala.

Torej ne hodita skregana spat?

Pogosto ne, zgodi pa se. Vsak se obrne na svojo stran in naspi. Drugo jutro je večinoma vse OK … Kaj bi olepševala? Vem, da priporočajo spravo pred spanjem, ampak ne gre vsakič.

Sta imela krizna obdobja?

Pride, pride. Mislim, da je to normalno. Ampak ne bi o tem brez njega. Po vsakem kriznem obdobju pozabiš, ne obračaš se nazaj. Kasneje pa ugotoviš, da sva bila živčna zaradi nekih nepovezanih, tretjih okoliščin: nenaspanost zaradi otrok, stres v službi itd. Na koncu se pogosto nisva več spomnila, zakaj sva se sploh skregala.

Kaj pa kriza srednjih let?

Sicer sva že blizu teh let, a še nisva v njej. Bi pa znalo biti še vsega (smeh). Ko berem, kaj vse me čaka v menopavzi, mu včasih rečem, da bom najverjetneje grozna - glede na to, kakšna sem bila v puberteti. Andi me potolaži, da bova že nekako preživela (smeh). Na srečo bodo punce takrat že izven pubertete, kar je še en dober razlog, zakaj je dobro imeti otroka zgodaj.

S katero karakterno lastnostjo se že dolgo boriš?

Včasih si mislim, da imam prav in od tega ne odstopam. Na koncu dostikrat vidim, da nisem imela v celoti prav. Ampak se v tistem trenutku ne dam premaknit. To bi moral Andija vprašati.

Andi tvojih pomanjkljivosti ni želel komentirati brez tebe.

Saj vem. Za to sem hvaležna tastu in tašči, ker sta ga tako vzgojila.

Kaj najbolj občuduješ na njemu?

Da mu zaupam in da se res počutim varno ob njem. Tudi zdaj bi si želela, da bi bil tu, ker bi mi bilo lažje. Pa da mu je družina na prvem mestu, o čemer sem sanjala kot deklica. Nikoli mu ni bilo žal, da nima sina, vedno je kazal ponos, da ima same punce.

Meni je bilo tako lepo, tako prijetno sem se počutila. Zaradi takih trenutkov čutimo, da smo mu na prvem mestu. Bilo nas je pet in samo on je delal. Imel je priložnost, da bi delal v Ljubljani za večji denar, ampak je družino postavil pred finance - dobro smo morali računati, da smo preživeli.

Kako ti je bilo ostati doma kot gospodinja?

10 let nisem delala. Iskala sem službo, ampak je v branži sanitarnega inženirja službe nisem našla. Ves dan si zaposlen z otroki, stalno si v pogonu, ampak rabiš tudi odraslo družbo. Na eni točki bi delala karkoli, samo da grem nekam. Včasih bi Andija po njegovi službi zasula z besedami, ker cel dan nisem imela sogovornika. Našla sem službo v IMP-ju, ampak sem zanosila in je tudi to padlo v vodo. Kot oseba sem prilagodljiva, delala bi karkoli, sicer pisarniško delo definitivno ni zame, ampak se bi navadila. Zato sem bila leto in pol prostovoljka v domu starejših.

Po DSO-ju sem postala spremljevalka v OŠ Metlika in kasneje v Podzemlju. Hitro so prepoznali moj poklic vzgojiteljice in tudi sama se našla v tem, da sem rada z otroki. Sodelavka me je nato prepričala, naj naredim prekvalifikacijo. Kljub temu da sem si mislila, da ni šans, da se bom spet učila, sem zmagala.

Takrat so mi možgani slovenščino še samodejno prevajali v hrvaščino - učbenik bi razumela, ne bi pa znala odgovoriti. Danes že razmišljam v slovenščini.

Kasneje so odkrili, da je težava tudi pri priznavanju hrvaške mature. Zato sem, poleg devetih strokovnih izpitov, morala narediti tudi slovensko poklicno maturo, sprejeli niso niti matematike.

Želela sem že nehati, a sem vse skupaj prespala in se znova odločila, da moram zadevo speljati do konca. Poleti, ko so bili ostali na plaži, sem se v apartmaju učila polinome - res nisem imela pojma, ker je od srednje šole minilo že 22 let.

Rek, da se nasprotja privlačijo pri vama drži?

Moram razmisliti. Veš, včasih si mislim, da bi bilo boljše, če bi bila oba enaka, ampak izgleda, da se dopolnjujeva. Če bi bila oba enako tako spontana ali organizirana, ne bi funkcioniralo.

Kako vidiš zakonsko zvezo v smislu, da si zakonca pomagata priti do nebes?

Glede vere pomaga bolj Andi meni kot jaz njemu. V Metliki vidim, da je večina žensk, ki vodi otroke k maši, pri nas pa je Andi, ki nas zbira. Mogoče sem ga v zadnjih letih dohitela, ampak večino časa imam občutek, da tečem za njim. Ko sva začela živeti skupaj, je prvi predlagal, da bi brala Sveto Pismo. Meni je bilo tako težko, mlada sem bila in vsa ta pobijanja Stare zaveze nisem razumela. Zmeraj ga je bolj vleklo kot mene in izgleda, da je našel nek smisel. Sama pri sebi si dostikrat rečem, da bom enkrat še jaz takšna kot on.

Praviš, da te Andi uči o veri, kaj se pa on nauči od tebe?

Da ne bo konec sveta, če se kaj zalomi. Ko so se punčke prehladile, ga je to znalo zviti v hudo bolečino. Takrat je rabil mojo potrditev, da bo vse v redu, ker sama nisem takšna, da bi zganjala paniko. Jaz bi tekla k zdravniku šele tretji dan, če se vročina ne bi umirila. Pri njem mora biti vse planirano. Kažem mu, da je dobro biti tudi spontan.

Slišal sem, da si bila rokerica.

To so bili časi, ko se človek išče (smeh). Bila sem uporniška kot vsak najstnik, nič posebnega. Z Andijem sva bila skupaj že pri 18 letih, tudi on je bil v tej fazi, in še dandanes rada poslušava v avtu kakšno rock glasbo.
Osebno nimam rada tišine, tudi ko pridem domov iz službe, si rada prižgem radio.

Pri srcu mi je Tears in heaven od Erica Claptona. To mi je Andi zaigral prvič, ko sva se spoznala. Tudi punce so marsikdaj prišle zraven, zapele ter zaplesale. Ko so bile še majhne, je bil petek rezerviran za družino: družabne igre, kitara, divjanje, dokler niso obležale. Ko gledam za nazaj, sem hvaležna, da smo tako uživali. Ti petki so bili res lepi.

Gremo zdaj na manj lepe čase. Ti si odraščala na Hrvaškem med vojno, ne?

Da. Imela sem štirinajst let. Spomnim se neke slabe volje, brnenja, slutili smo, da se nekaj pripravlja, ampak ni nobeden vedel, kako bo to izgledalo.

Spomnim se, ko je bil mesec maj, smo se zbrale ženske na vasi pri kapelici in molile rožni venec. Mama nas je vabila, naj molimo za atita. Drugega kot moliti, da pride nazaj, tako in tako nismo mogle.

Nimam nekih travm, ampak smo v Karlovcu parkrat bežali, zato mi vsako prvo soboto metliška gasilska sirena prebudi nek strah. Takrat se nisem zavedala, da grozi velika nevarnost, mladim je bilo vse skupaj zanimivo.
Ko je bilo najhujše, so zaprli šole in smo se učili na daljavo. Ni bilo Zooma, je bil pa Radio Ozalj, po katerem so predvajali učno snov, vsakič za drug razred.

Si morala kdaj v življenju komu odpustiti?

Nisem zamerljiv tip. Ne vem, ali hitro pozabim ali pa se nočem obremenjevati s tem. Srečna sem, da sem rojena takšna.

Kaj pa tvoj oče? Je moral odpustiti?

Ne vem, če je moral kdaj komu odpustiti, ker nam puncam ni govoril o tem. Je pa tu neka grenkoba, ki ga razdraži, ko pridemo na politiko. Rada bi, da bi odpustil, če nosi v sebi težino. Enkrat bi se morala usesti z njim in se pogovoriti. Težko bi mi bilo odpreti to temo, ker ga ne bi želela spomniti na rane.

Andi mi je zaupal, da mu je povedal več kot meni, najbrž moški lažje zaupa drugemu moškemu.

Moje sorodstvo iz Slavonije je pretrpelo še dosti hujše zgodbe kot mi, ampak vseeno nisem zamerljiva in ne vidim smisla vračanja v preteklost. Tudi za Hrvate ne morem odgovoriti na splošno, vem pa, da so, ali smo, kot narod ponosni na dosežek osamosvojitve. Življenje gre dalje, vsako obdobje nosi svoje izzive, naša generacija je pač imela to vojno, moje hčerke so imele koronavirus.

Kdaj si začela dojemati, da je Bog vsemogočen?

Ko so mi odkrili madež na dojki in posumili na rak. To je bilo ravno takrat, ko sem začela delati v vrtcu. Opazila sem sumljivo črto in osebna zdravnica mi je dala napotnico pod nujno. Po pregledu smo šli na morje, jaz pa sem telefon pozabila doma. Tako sem bila tri tedne čisto na off. Na nek način mi je bilo s tem prihranjeno živciranje. Me je pa takoj na vratih doma že čakal rumen listek, na katerem je pisalo, naj se nujno zglasim v ambulanti za bolezni dojk. Zdravnica mi je določila četrto stopnjo ogroženosti od šestih (BI-RADS 4). V ambulanti sem se razjokala in doktorica me je vprašala, ali se jočem zaradi otrok. Takoj je vedela, v čem je moja bolečina, saj sem si z njimi želela doživeti še veliko.

Videla sem le še prepad in mislila sem si, da je življenje nekako šlo, zdaj pa bo vsega konec. Nisem si bila všeč v tistem obdobju. Ne vem, zakaj nas je tako strah smrti, ker nas kot kristjane ne bi smelo biti.
Poslali so me na onkološko, kjer naj bi konzilij odločil, ali naj se poseže operativno.
V moji glavi je bilo vse črno, videla sem že pogreb. Po dveh pregledih so se odločili za punktiranje, zdravnica pa je pred tem naročila še ciljano mamografijo. Iz ambulante sem prišla vsa nasmejana. Andi ni mogel verjeti, da niso ničesar odkrili, jaz pa še manj. Analiza je pokazala mikrokalcinacije, kar je običajno, zdravnici pa ni bilo jasno, zakaj so me ocenili tako visoko. Ne vem, ali je bil to čudež, ampak takrat sem začela verjeti v moč molitve. Molitev mi je edina dala mir, v drugem nisem našla rešitve. Moliti moraš v veri, da te bo Bog poslušal, tudi če si misliš, da je problem nemogoč.

Kako je izgledala molitev po prvi diagnozi? Si bila kot Kristus na Oljski gori?

Ne tako slikovito. Sem pa prosila za vse nazaj, naj mi oprosti. Bala sem se, da ni zaradi mojih grehov padla name ta kazen. Ljudi smo smešni - ko je kriza, prosimo, naj Bog pozabi na vse prestopke. Prva misel mi je bila, kot da nisem dober človek, če me kaznuje z nečim. Ne verjamem, da je Bog grozen in maščevalen, ampak sam pri sebi si misliš, da bi lahko popravil stvari za nazaj, na nek način.

Kaj si čutila po ugotovitvi, da ni raka?

Neizmerna hvaležnost. Dandanes jo čutim bolj kot kadarkoli, tudi za malenkosti. V dnevu mi pride misel, kako mi je lepo v življenju. V sebi nosim občutek, da mi je v življenju res vse lepo potekalo, kljub temu da me življenje ni “šparalo.” S čim sem si to zaslužila, se sprašujem. Ko gledam druge družine, ne bi zamenjala svojega križa, saj se zdi, da druge bolj pritiska. Očitno Bog res da težji križ tistim, ki ga lahko nosijo.

Je vera odsotnost dvoma?

Bi rekla, čeprav je v človeku vedno mali dvom. Ko rasteš kot oseba, na podlagi izkušenj, se tudi ta počasi umika. Življenje te uči, da je Bog vsemogočen.

Metlika, 15.1.2026

Avtor: Jože Slobodnik

Žena Ksenija in Andi

Andi, da začnemo s preprostim vprašanjem: kaj je recept za uspešen zakon?
Kaj sploh pomeni uspešen zakon? Danes jih gre veliko narazen, torej so tisti, ki ostanejo skupaj, uspešni že, če lahko živita skupaj. V vsakem primeru so obvezni kompromisi. Že zaradi tega, ker gre za različna spola, kaj šele za značaja. Ne more ne eden ne drugi držati na svojo stran, ampak je obvezno treba popustiti. Danes vsi iščemo recepte, ni ga, pa tudi če bi ga kdo dal, po njem ne moreš delati, ker je vsak zakon drugačen.

Kako dolgo sta že skupaj?
Poročena sva že 22 let, od leta 2003, skupaj pa od srednje šole, od sedemnajstega oziroma osemnajstega leta, saj je Ksenija leto starejša. Spoznala sva se preko prijatelja, ljubljanskega cimra iz srednje šole. Ta je bil fant od Ksenijine prijateljice iz njene vasi na Hrvaškem. Za mojo novoletno zabavo jo je ta prijateljica, torej cimrova punca, povabila zraven. Takrat sva se prvič osebno spoznala in to je bilo dovolj. Začela sva se pogovarjati, spomnim se, da sem ji tisti večer, na pol zares, kazal neke akorde na kitari.

Prvič pa sva se videla že mnogo prej. Namreč, njeni in moji starši so se poročili na isti dan v isti kamanjski cerkvi, eden zraven drugega. S Ksenijo sva šla skupaj tudi na birmo v Žakanju, imamo še posnetke. Ona je sicer hodila v žakanjsko šolo, jaz v Kamanje, nato sem končal osnovno šolo v Metliki, tako da ni bilo šanse, da bi se še osebno spoznala. Do tiste zabave. Takrat sem se takoj spomnil, kdo je. To je bilo leta 1995. Potem je šla študirat v Zagreb, jaz pa v Ljubljano. Videla sva se vsak vikend, na nedeljo pa me je pospremila na vlak. In isti večer je bilo treba že začeti pisati pismo, ki sem ga moral oddati naslednji dan, saj bi ga drugače prejela šele v petek, ko bi se spet videla. Kaj dosti pa se v urah od zadnjega snidenja ni zgodilo, tako da se je pismo zmeraj začelo z »ne vem, kaj bi ti napisal«. Pa se je vseeno sestavila kakšna stran (smeh).

Bi nam pojasnil tvoje selitve od Nemčije do Slovenije?
To metliško hišo so si starši zgradili še v času, ko so delali v Nemčiji. Mama je iz Brloga pri Kamanju, oče pa iz Bukovca Žakanjskega. Z bratom sva oba rojena v Nemčiji, kjer sem ostal do sedmega leta. Ko je bilo treba v osnovno šolo, moji niso želeli, da odraščava v Nemčiji. Zato je tri leta, preden sta starša končala vse obveznosti v Nemčiji, brat živel pri stari mami, jaz pri teti, ker niso imeli prostora, da bi bila oba skupaj. Ob vikendih pa sem bil veliko pri stari mami in tam prespal. Šele v četrtem razredu smo se vsi skupaj preselili v Metliko.

Je bilo težko živeti brez staršev?
Ne spomnim se težkih občutkov, spomnim pa se lepih. Na primer, ko smo na dan napovedanega prihoda šteli avte, dokler ne bi prišli iz Nemčije. Na srečo takrat ni bilo veliko avtov po Kamanju.

Ponavadi zelo hitro prepoznam »južnjaka«, ker vas izda drugačen E, trdi L in mehki Č. Pri vama tega nisem zaznal in vaju res občudujem.
Kolegu je bilo čudno, da govorim tako dobro slovensko in da se doma še vedno pogovarjamo po hrvaško. V slovenščini sem diplomiral, magistriral, dokončal osnovno šolo, tako da je zaradi tega moja dvojezičnost logična. Kseniji je bilo težje začeti s slovenščino, ker je prvič začela šele pri petindvajsetih. Mislim, da je moja metliška identiteta močnejša od hrvaške, ker s kolegom včasih pojamrava glede migrantov - navsezadnje je moja hrvaška vas bližje Metliki kot Radovica (smeh). Ne glede na talent za jezike pa je to, da govorim slovensko, znak spoštovanja. Po najinem bontonu je, da v javnosti ne govoriva v tujem jeziku, kar se mi zdi podobno nesramno kot šepetanje. Mislim, da se je to zakoreninilo pri meni v Nemčiji, ko sem na ulici slišal Turke govoriti po svoje, kar se mi je takrat zdelo čudno.

Sta živela skupaj pred poroko?
Ne, midva sva glede poroke še starokopitna, tako da sva čakala do poroke. Noben naju ni silil v to. O družini in o »vsaj treh otrocih« sva govorila že zgodaj. Izhajam iz tradicionalne krščanske družine, ki je hodila k maši vsako nedeljo. Res je, da se o veri nismo poglobljeno pogovarjali, sva pa to dolžnost čutila. Tudi kot študent sem vsako nedeljo hodil k maši. Drugače pa me je vsako večer učila molitvice stara mama. Bila je zelo verna in rad sem se z njo pogovarjal. Tudi pet let starejši brat mi je zgled. Rad se pošalim, da je vso pamet v družini pobral on, ker je prava enciklopedija. Vedno sem njega spraševal glede življenja in vere.

Od kod ta čut za vero?
Meni je bilo to normalno. Tudi če sem bil v soboto zunaj do dveh, treh, sem vedel, da bom ob desetih pri maši. To sploh ni bilo debate. Včasih bi šel k maši in moji vrstniki bi se šele vračali iz zabave. Nikoli nisem iskal, ali Bog je, meni je bilo logično, da je. Tudi starši molijo vsak dan rožni venec za ta in oni namen, vsak dan skupaj. To mi je sigurno nekje pustilo pečat. Normalno, bil sem tudi uporniški, ampak glede vere ne.

Ti je bila kdaj inteligenca ovira pri rasti v veri?
Ne, kvečjemu plus. Ker vero, tako kot inteligenco, vidim kot dar, ne lasten dosežek. Tudi če sem bolj racionalen, se zavedam, da ne morem razložiti Boga, ker je nad nami in smo premajhni, da bi ga razumeli. Če evangelija ne razumem, se ne mučim s pretirano globino, ker mi Sveti Duh še ni dal, da bi vse razumel popolnoma.

Kaj je razlika med Andijem pri dvajsetih in danes?
Sigurno dosti več pogovora z Bogom. Govorim o prelomnem trenutku pred desetimi leti, ko sem celo leto molil za milost, da se izvlečem. Vse intenzivneje in z vse večjo bolečino sem molil, da me Jezus reši iz te brezvoljnosti in depresije. Bil sem na dnu in evharistija me je dvignila. Čeprav sem k hostiji pristopal od malega, sem takrat res začutil Jezusa v evharistiji. V tistem trenutku sem uvidel, da vse drugo ni pomembno. Ne da se opisati. In tudi če tistega občutka nisem več doživel, zdaj vem, da je to dejansko Jezus, ko župnik dvigne hostijo.
Največ sem molil k Lojzetu Grozdetu, zato rad rečem, da je moj svetnik.

Kako dojemaš očeta z malim o in Očeta z velikim O? Si moral pretrgati verigo preteklih razočaranj, da bi pristneje dojemal Očetovo ljubezen?

Ne, sploh ne. Moj ate mi je vzor. Včeraj je šel z mano k maši, nato še na verouk za odrasle. Njegov zgled mi je pravzaprav pomagal, da bolje dojemam Božjo ljubezen.

Včasih me je kdo vprašal, ali sem staršem kaj zameril, ker nismo bili skupaj, saj smo se v mladih letih videli le na nekaj tednov. Niso načrtovali, da ne bi bili skupaj, tako je pač življenje prineslo. Na koncu se je treba vprašati, ali so želeli delati slabo. Če hočeš nekaj dobrega narediti in ti ne uspe, to še ne pomeni, da si naredil nekaj slabega, ampak le, da ti ni uspelo.

Veliko je situacij, ko mi je težko in me notri zvija. Imam hude težave s prebavo, kronični gastritis. Skoraj vsaka stvar me zvije z zgago, vse čutim na želodcu. Ampak potem, ko izmolim in se stvari obrnejo na dobro, tisto za nazaj pozabim. To so vsakodnevne zadeve. Težko ti je, ampak se nekega dne obrne in si rečeš: saj ni bilo tako hudo.

Si potem zelo občutljiv?

Čutim vse, nisem flegma. Hkrati pa veliko zadržujem zase. Vem, da to ni dobro, ampak v tistem trenutku drame mi je težko karkoli reči. Razmišljam, kaj če bom koga užalil, in da ni pravi trenutek. Ko se pomirim, pa se mi zdi, da zadeve sploh ne rabim več skomunicirati. Vem pa, da telo tega stresa ne pozabi, ker se mi velikokrat, ko se spomnim na stare zadeve, spet zbudi zgaga. Po konfliktu se raje povlečem vase, ne da se mi razlagati. Ksenija deluje drugače, ona mora vse povedati takoj.

Da se vrneva k receptu za uspešno zakonsko zvezo, imata skupne hobije?
Kar nekaj let sva hodila na družabne plese. Po koroni pa je logistika postala prenaporna. V zakonski skupini, kamor sva hodila v času župnika Pibernika, smo imeli obvezen zmenek enkrat na mesec, zakonski randevu brez otrok, to je bilo pravilo. Šla sva v kino, na večerjo, ali pa se le pogovarjala na balkonu. Čutiva, da je pomembno, da si vzameva čas zase. V zakonski skupini vidiš, da se vsak par bojuje s podobnimi problemi. Hitro se eden od drugega nezavedno in počasi oddalji in kar naenkrat si tujec. Zanimivo, moj oče in mama sta živela več let narazen, ko je mama že živela tukaj, on pa je še delal v Nemčiji. Sigurno sta rabila nekaj časa, da sta se aklimatizirala eden na drugega. Včasih pride do kreganja, a ko vidim, da skupaj molita rožni venec, začutim, da se imata rada.

Kaj sploh je ideal? Jaz vaju na primer vidim kot idealna.
Ni treba, ker ni tako (smeh). Kdo sploh zna definirati, kaj je ideal. Če obstaja perfekcija na zemlji, to ni dobro, ker potem ne rabiš vere. Za vero rabiš preizkušnje, da te potisnejo nazaj na realna tla in da se obrneš k Bogu. Seveda pa je pomembna tudi molitev za zahvalo, ker je tudi veliko lepega. Če se skregaš, par dni prosiš za pomoč, potem pa je lepo in moliš zahvalno molitev.

Beseda ideal je čudna beseda, skoraj ima v sebi nek hudičev duh, to past drevesa spoznanja, ki navidezno ponuja več kot Bog. Pa vendar to besedo prosto mečemo v pogovore, čeprav je pravzaprav ne znamo točno definirati.
Ni na nas, da razmišljamo o idealih. Nekdo misli, da je ideal belo, drugi črno. To je skrajno subjektivna beseda, pri kateri ne obstaja le en sam kriterij.

Kdo je bolj ponižen od vaju?
Na to ne bi rad odgovoril brez nje, ker bi jo lahko užalil ali pa se narobe izrazil.

Tu si pa zdaj izpostavil zelo pomemben faktor: da o ženi ne govoriš negativno v njeni odsotnosti. Slovenci imamo radi vice tipa »baba to, baba ono«, ampak mislim, da to na neki točki postane uničevalno.
Imam nekaj prijateljev, ki jim lahko pojamram, ampak nikoli tako, da bi se iz nje norčeval ali jo žalil v javnosti. Včasih se pa je zelo težko ugrizniti v jezik. Glede drugih stvari, ki se ne tičejo nujno naju, pa ji vse povem. To se mi zdi zelo pomembno.

Znaš povedati, kaj ti ne paše, brez da bi se tolkel?
Ni vsaka kritika takoj kričanje, je pa lahko povod, ki počasi pripelje do kričanja (smeh). Bilo je nekaj trenutkov, ko sem eksplodiral, ampak to še zdaleč ni stalnica. Bolj kot sem starejši, lažje ostanem miren.

Kje misliš, da ti je Jezus dal največ milosti v tvojem zakonu?
Zelo mi pomeni, da je tudi žena verna. Nekajkrat na leto opraviva duhovne vaje, redno tudi debatirava, kako je kdo razumel pridigo ali evangelij. Na začetku ni bilo tega, do tega sva prišla sčasoma. Verjamem, da je veliko težje tam, kjer je eden veren, drugi pa ne. Mogoče je ravno to skrivnost uspešnega katoliškega zakona. Ko se pogovarjava o veri, se v tistem času ne moreva pogovarjati o neumnostih, kar je čisto realen plus.

Kakšna presenečenja si doživljal, ko so prišli otroci?
Ko jih dobiš, drugo ni več važno. Čeprav si prej imel vse mogoče projekte, ti naenkrat niso več pomembni. To je čudež. Otrok ni kupljen, je čisto najin plod in ni nekaj, kar smo si prisvojili. Občutek je, kot da si ustvaril nov svet. Vse se vrti okoli njega in na začetku si izgubljen. Od prve hčerke imam ure in ure posnetkov, kjer samo leži, da ne bi slučajno kaj zamudil. Pri prvem otroku sem bil pripravljen, bila je planirana, ampak sem bil res osupnjen. Vsaka od treh hčerkic je prinesla svoj dar.

V hiši imaš štiri ženske. Kako se počutiš ob tem?
Rad se pohecam in sprejmem kakšno šalo na svoj račun (smeh). V službi so mi kazale napravico za oblikovanje trepalnic in vprašale, ali vem, kaj je to. Pa sem jim rekel, da jih lahko naučim, kako se s tem dela. Poznam vse, kar uporabljajo punce. Ne vem, kako bi bilo s fantom, ampak kar je, je super. Vedno naju je sicer vleklo k še enemu otroku, ampak se z ženo nisva mogla odločiti. Finančno smo težko štartali, ker ona deset let ni delala, jaz pa sem bil na 80-odstotnem delovnem času. To nas je ves čas malo stiskalo. Nisva pa bila obsedena s tem, da bi dobila sina. Bomo pa imeli dobre zete in bo. Sicer pa sva pred kratkim kupila moškega hrčka in ptičko (smeh).

Kaj misliš o tem, da ženska ostane doma in vzgaja otroke?

To da je Ksenija ostala doma, se je izkazalo za zelo koristno za vzgojo najinih otrok, čeprav smo morali zelo dobro preračunati stroške, da smo prišli čez mesec. Po nekaj letih pa je rabila družbo, javila se je tudi za prostovoljko v DSO, nato pa se je prekvalificirala za oskrbovalko. Pomanjkanje družbe zna biti za gospodinjo velik faktor. Tudi otroke smo za tri leta dali v vrtec, predvsem zaradi socializacije, ne sicer v prvem letu, ampak malo kasneje. Šolanje na domu se v naši sredini ni izkazalo za najboljše, zato nisem njegov pristaš.
Zdaj Ksenija dela v jaslicah in vidi, da veliko staršev otroke zjutraj pripelje zelo zgodaj, popoldne pa jih pridejo iskat precej pozno. To je za otroke stresno. Iskreno pa ne vem, kaj je v resnici najboljše.

Tvoje punce bodo počasi odrasle in zapustile dom. Si jih pripravljen prepustiti bodočemu možu?
Tu je razlika med mano in Ksenijo. Meni je jasno, da morajo iti od hiše, ampak jaz bi jih zelo rad imel pri sebi. Želim si, da si ustvarijo svojo družino, krščansko po možnosti, kljub temu pa je moja najstarejša, stara enaindvajset let, še vedno moja hčerkica. Glede prepuščanja svoje punčke njenemu bodočemu možu se ne moreš pripraviti. Vem pa, da bi jo rad prepustil idealnemu moškemu, na primer takemu, kot sem bil jaz v mladosti (smeh). Moraš ga pa sprejeti v vsakem primeru. Ne rabim več od tega, da prihaja iz katoliške družine, ker vidim, da je zelo pomembno ohranjati vero v zakonu.

Kaj vama je s Ksenijo najpomembnejše pri vzgoji?
Iskrenost. Ponosen sem, da čutijo vrednoto družine, da si še vedno želijo priti skupaj v molitvi ali pri kosilu. En dan si želim tudi vnukov, ker vidim, kako uživajo Ksenijini in moji starši z najinimi otroci. Se pa ne obremenjujem, kaj bo. Vedno grem korak za korakom, razdelim opravila na korake, programersko, in rešujem sproti. Če se tako obrne, se pač tako obrne. Na to nimam vpliva.

Kako pri vzgoji združuješ ljubečnost in avtoriteto?
Avtoriteta mora biti tudi ljubeča. Vse mora imeti svoje meje, ne glede na starost. Danes še živijo pri nas, financiram jih pri vsem, zato je treba pospraviti sobo in opravljati hišne obveznosti. Mislim, da je dobro zanje, da so pravila, ker je v njih ljubezen. Pri mojih učencih informatike pa je tako, da ne iščem popolnih, ampak tiste, ki rabijo pomoč, in jim pomagam, da se odprejo. Mnogi se ne upajo niti vprašati, zato jim skušam pokazati, da ni neumnega vprašanja.

Kako si prenašal vero na svoje otroke?
Skupaj smo molili in še molimo vsak večer, čeprav danes malo manj. Tudi same si to želijo. Odprta sva za njihovo iskrenost, zato jim nisva nikoli zapovedala, da morajo priti k molitvi. Zavedajo se, da molijo zase. Mogoče se rade družijo z nami, ker jim tudi nismo nikoli prepovedovali stvari zgolj zaradi tega, ker bi bile nekrščanske. Jim pa obrazložimo, da npr. ‘coca-cola’ božiček ni pravi Miklavž

Je družina smisel tvojega življenja?
Da. In vzgajati otroke v krščanskem duhu, da bodo dobre osebe in da bodo znali živeti dobro naprej. Nikoli mi osebni projekti niso bili tako pomembni kot družina. Med študijem sem imel kot programer višjo plačo, kot jo imam danes, pa sem se vseeno preselil nazaj v Metliko. Moja prva želja in strast je bilo programiranje, ampak sem se temu odrekel zaradi družine.

Kako vidiš svojo vlogo moškega v družini?

Predvsem bi rad, da se počutijo sigurne, ne nujno v smislu varnostnika, ampak, da se počutijo dovolj varne, da mi zaupajo svoje težave.

Finančno pa je tako, da sem marsikdaj sprejel več dela, ki si ga nujno ne bi želel, ampak le zato, da bi domov prinesel malo več denarja in jim bil s tem zmožen omogočiti več.
Jasno mi je, koliko rabimo za preživetje, ni bilo časov revščine, čutim pa, da lahko drugi starši dajo več. In to me rahlo bremeni, saj se seveda primerjam s tistimi, ki imajo, ne s tistimi, ki nimajo.

Za konec še, priporočaš kakšno knjigo?
Sicer skupaj z očetom rada bereva kriminalke, me pa je pred kratkim ganila knjiga: Pesem za Nagasaki (Takashi Nagai). To je zgodba spreobrnjenega radikalnega japonskega ateista v času, ko je na njegovo mesto padla jedrska bomba.

Metlika, 18.1.2026
Avtor: Jože Slobodnik

97-letna Kar’lina Nemanič, po domače Jagočeva teta, sedi v kotu dnevne sobe in spalnice, na TV-ju igra nedeljska glasba.

Potrkam nenapovedano, a me brez vprašanja povabi noter. Usedem se na klopco, ki se vije ob stari razpokani krušni peči, katere toplino več ne najdeš v novih neprodušnih.
Pove, da je skoraj noben ne kliče poimensko: le tama, teta, mama, babi. Njena govorica je mešanica narečij vasi okoli vinomerskih steljnikov, trda in hkrati zelo domača. Je prababica in daleč najstarejša na vasi, a njeni odgovori so hitri, jasni in tudi duhoviti. Na steni stoji velik krucifiks, star okrog 120 let, ki priča o kmečko prizemljeni in pristni veri, ki je hkrati močno preizkušena in celo kontemplirana. Očitno Bog govori skozi najbolj ponižne.

Kaj radi počnete, Karolina?

Rada štiham vrt in gledam solato, kako raste. To sem vedno rada počela. Ravno malo prej sem končala z okopavanjem gredice. Saj mi sin reče, naj se ne mantram, ampak mene to poživi. Včasih se moram skrivati, da me ne vidi (smeh).

Kako izgleda vaša rutina?

Spat hodim ob desetih, ker mi je drugače predolga noč. Vsako jutro ob petih zmolim rožni venec ob Radiu Ognjišče. Potem se počasi vstanem, zakurim peč, se umijem. Podnevi sem rada na vrtu. Popoldne zmolim še en rožni venec, najraje v temi. Imam pa še en zelo star molitvenik, kateremu sem morala zamenjati že pet platnic. Včasih preberem odlomek iz evangelija in mi to odzvanja čez dan.

Kaj je bila vaša največja želja v življenju?

Ko sem bila stara 15 let, sem si vavik želela, da bi postala učiteljica. Po štirih letih v Drašičih so mi tako starši omogočili še štiri gimnazije v Meščanski šoli Kamnik, kjer sem imela teto.

Naredila pa sem samo dve leti, ker so prej prišli Nemci. Leta 1941 so nama na srečo pustili, da sva šle domov v Drašiče. Potem me je mama dala v Šmihel, v samostan sester usmiljenk, kjer sem dokončala še dve leti. Tako sem prišla do male mature. Starši so seveda morali šolo plačati, nosili so tudi mast in moko. Mi je pa tako žal, da sem izgubila spričevalo, saj sem imela same odlične ocene.

Po mali maturi so me vpisali še na učiteljišče v Ljubljani. Ampak leta 1943 si se moral v okupirano Ljubljano pretihotapiti, in tega mi oče ni dovolil, ker se je bal zame, češ da so že trije bratje v vojski, zdaj bi šla pa še jaz.

Tako sem ostala doma in delala na gruntu. Delo je bilo garaško, a rada sem pomagala. Vseeno pa sem si ves čas želela postati učiteljica.

Zakaj?

Ko smo se igrali kot otroci, sem bila vedno učiteljica. In mojim trem hčeram in sinu sem rada pomagala pisati naloge. Učiteljevanje sem mogoče našla kasneje v vzgoji. To je bilo ves čas v meni. Moja dečica so bila z nami na njivi cel dan, zvečer, ko sem kuhala večerjo, pa sem jim pomagala pri nalogah. Njihova izobrazba mi je bila najpomembnejša.

Koliko bratov in sester imate?

Bila sem peta izmed sedmih, od tega štirje fantje, tri punce. Dva brata sta padla v vojski, tretji je pobegnil v Avstralijo, eden je ostal doma.

(Pokaže mi sliko metliške Marijine družbe iz leta 1935)

Rabim očale, ampak tu nekje so moji brati. Veliko od teh fantov je šlo v domobrance in dosti jih je padlo.

Vaši brati so bili domobranci?

Najstarejše tri brate so, iz čistega miru, v vasi zajeli Italijani in jih odpeljali na Rab v koncentracijsko taborišče. Med njimi je bil tudi tvoj stari oče, dober prijatelj mojega moža.

Mamin stric, tedanji stiški opat Avguštin Kostelec, je italijansko upravo izprosil, da so jih izpustili že na božič leta 1941. Povratniki so bili živi okostnjaki. Niso zmogli sedeti na klopi, ker so bili sama kost in koža. Po poti nazaj so jedli travo in črve.

Prvi brat Martin je šel po vrnitvi iz Raba v domobrance, kjer je ostal do konca. Usmrčen je bil nekje pri Kočevju in nikoli nismo izvedeli za njegov grob.

Drugi, Marko, se je vse do praznika Marijinega oznanjenja, 25. 3. 1943, skrival na štali. Enkrat so se celo partizani povabili in spali po hiši, on je pa ležal na peči. Niso ga videli, ker jim je oče zabičal, naj ne nosijo petrolejk po hiši, saj bi lahko prišlo do požara.

Neki dan je Marka zasačila soseda in ga prijavila partizanom. Na posredovanje tedanjega metliškega župana Gerbca ga niso usmrtili, moral pa je v partizansko vojsko. In ker ni bil vajen orožja, je po nekaj mesecih padel na Dvoru pri Žužemberku. Poleti 1943 sta ga šla mož Anton in moj najmlajši brat Tone, ki je ostal doma, s konji iskat, ga našla, odkopala grob in ga zakopala pri Treh farah.

In kako ste vse to spremljali kot sestra?

Ajoj, kako! Več se je jokalo kot govorilo. Mama so slišali, kako jih je Marko klical. Ti njegovi klici so prihajali ravno takrat, ko je padel v boju. Ate so ga imeli strašno radi.

Oče je bil nasploh zelo priden, dober, veren, imam lepe spomine nanj. Bil je 15 let starejši od mame. Najprej je bil v Ameriki, potem v prvi svetovni vojni, nato se je pa oženil.

So vas po vojni ustrahovali?

Vsi so vedeli, da nismo naklonjeni komunizmu. Ko je prišla popisovalka za pridružitev Osvobodilni fronti (OF), so ji naši rekli, da se nočejo vpisati. In ji ni bilo jasno zakaj, saj so sprejeli prav vsakega. Enostavno nismo bili tega mišljenja, tega nazora, kar smo ji tudi rekli. Ate se niso vtikali v politiko, tako da nas niso onegavili.

Marsikatera korist bi se dala potegniti iz OF.

Čuj, ko so začeli pobijati prve duhovnike, kdo bi bil lahko za? Franceta Kramariča, župnika iz Radovice, so usmrtili, Janeza Raztresena, suhorskega župnika, pa Toneta Starca, res vernega možakarja in skrbnika vinomerske zadruge - vsi smo ga imeli tako radi. Kar eno noč ga je zmanjkalo; za sabo je pustil tri fantičke. Kaj je bil on kriv? Kdo bi šel lahko potem za partizane?

Vas je vojna najbolj zaznamovala v življenju?

Zelo! Oče je zbolel, mlad je umrl. Mantrali smo se jako z delom, ni bilo ljudi, ni bilo niti moke niti masti. Požgali so nam štalo in pod, vse razen hiše. Vinska posoda je vsa zgorela. Dve leti nismo prišli do vprežne živine in za vsako stvar smo morali prositi. Deset parov volov in vozove so Nemci naložili na voz in peljali za Zagreb.

Kaj je vaš največji ponos?

Ne bi rekla ravno ponos, ampak se mi je lepo videlo, ko so me tedanji župnik Albin prosili, če bi bila zvonarka. Nihče drug ni hotel, tako da je moja družina vlekla štrik 15 let, dokler ni prišla elektrika.

Kaj je bil vaš največji križ?

Recimo, da je bil moj tast malo težak. V Slamno vas sem prišla kot mlada in bilo mi je hudo, ker sem imela doma čisto drugačno vzgojo. Sam zase je bil veliki revež, ker ga tudi otroci niso pretirano marali. Je bila pa tašča zelo dobra.

Kako ste si pomagali v teh časih?

Tistih 10 let sem se največkrat jokala. Morali smo izplačevati tudi dote in bale. Ni nam ostalo veliko. V službo nismo mogli, ker noben od nas ni bil izučen. Potem so prišli še moji štirje otroci. Kljub muki sem trpljenje darovala tako, da sem molila, naj bo vsaj mojim trem hčerkam in sinu dobro, če ni meni.

Ste danes zadovoljni?

Vidim, da sem stara, in če ne moreš delati, hitro vidiš, da nisi nič vreden. Malo se počutim tudi v breme. Za zdaj sem čisto samostojna, še skuham si in kruh spečem, a bojim se, da ne bi postala čisto odvisna od mojih.

Katero je bilo najlepše obdobje v vašem življenju?

Ko so d’ca malo odrasla in se je začela šola. Včasih bi posedeli pri mizi po nedeljski južni in z vlečenjem listkov z imeni določili pralca posode. Radi smo se pohecali. Na morje in sprehode nismo hodili, delali pa smo. In to skupaj.

Mož je bil starejši?

Da, 13 let. Umrl je 2005, star skoraj 90 let. Nisva imela nekih konfliktov. Vavik sva se razumela.

Kako sta si izkazovala ljubezen?

Na več načinov, včasih tudi s kakšnim ‘jadom’. Če ne prej, sva se zvečer pobotala (smeh).

Kdo je popuščal?

To sem bila večinoma jaz. Že zaradi otrok, da ne vidijo, da je kreganje pri hiši.

Kje ste spoznali moža?

Čuj, spoznala sva se pri slamovski roki (križišče Drašiči – Radovica), ko smo se drašička d’ca srečali z jato mladih, ki so prišli iz smeri Slamne vasi. Po poti malo poklepetaš… In najdeš moža. Zdaj, ko imajo vsi avte, pa ne morejo možev najt (smeh).

Ene 2 leti po srečanju sva se poročila. Ampak to ni bilo kot danes, ko gredo že prej na morje, prej spijo skupaj itd. To pri naših starših ne bi bilo izvedljivo (smeh).

Kakšni so bili kriteriji za moža?

V glavnem sem si želela, da ne bi bil pijanec. Tam bi otroci res trpeli.

Je bil tudi on v vojski?

Bil je pri partizanih, a je s prijateljem Jožetom Pajkom od tam pobegnil. Javila sta se pri domobrancih, ampak so Nemci mislili, da sta vohuna. Tisti, ki niso imeli nikogar, ki bi pri domobrancih zanje jamčil, so šli na Rab. Moj je na srečo imel premožnega prijatelja v Črnomlju - Skubec se je pisal. Ta je dosti naredil za bele. Pri njem se je še kakšno leto skrival na hlevu. Nek večer je mož ponoči odšel nazaj domov v Slamno vas, a ga je tu opazil sosed. Na srečo je bil tvoj prastari ate dober zaščitnik vasi, tako da ga je branil. Potlej je šel k partizanom, bil je ranjen v ramo na ofenzivi pri Dvoru in konec vojne pričakal v bolnici. Moj Anton ni bil slab - nikoli ni skrival, da je veren.

Kaj je bilo vodilo v vajinem zakonu?

Skupaj vzgojiti dobre otroke: ljudi, ki so delavni, izučeni, pobožni.

Na vnuke pa žal nimam vpliva. Zato vsak dragi dan molim za to ‘dečurlijo’.

Vi ste se v času komunizma izrekli za katolike, brat vam je padel pri domobrancih, zdaj pa imate vnuke, ki ne obiskujejo cerkve. Kako se počutite ob tem?

To mi je največja bolečina, ampak dopovedati jim ne morem. Prejšnji metliški župnik, Jože Pibernik, mi je svetoval, da bo s kreganjem le še slabše.

Kako gledate na današnjo mladino?

V moji mladosti pred vojno smo vsi hodili k maši, to sploh ni bilo vprašanje. Tudi če je bil dež, smo se spravili. Vse nam je zgorelo, nisem imela čevljev, pa sem šla pri 16-tih bosa k maši.

Zdaj pa avti, nova obleka vsak dan… Kaj bi se bilo usesti v avto pa odpeljati k maši?

Ko sem šla k zornicam, bi se morala vstati ob 5h, podojiti krave in z biciklom odhiteti v Metliko. Enkrat mi je guma počila, tako da sem ga vrgla v koruzo in po grobem makadamu stekla k maši. Prišla sem ravno pred posvečevanjem.

Kako se je slovenska družba spremenila v zadnjih 90 letih?

Močno, močno. Včasih ni imel vsak otrok svojega para čevljev, tako da smo se menjali po izmenah: eden je šel k prvi maši, drugi k drugi, in nasred poti smo si izmenjali obutev. Po tri smo marširali pod marelo. V šoli je bila le mala železna peč, ki se je hitro shladila, šolskih potrebščin ni bilo, naloge smo pisali na škrnicl od cukra. Svinčnik je bil že tako oguljen, da si ga komaj držal med prsti.

Izobilje nas je jako pokvarilo.

Včasih so bili težji časi, ampak smo se več družili. Pri delu so danes vsi samostojni, vsak ima svoj stroj. Prej bi vsak sosed prinesel svoje vino, pa bi peli, se pogovarjali, garali, ampak na drugačen način kot danes. Ko se je ‘svinče’ klalo, so ga morali držati štiri ljudi, že s tem se vse pove.

Danes se več ne rabimo.

Bi bili raje revni pa verni ali bogati in neverni?

Revna pa verna. Saj takšni smo zmeraj bili.

Ste imeli kake dvome o Bogu?

V samostanu nismo mogli, da ne bi bili verni. Znale so nas sestre usmiljenke približati veri. Vsako leto smo imele tudi duhovne vaje, tri dni v tišini.

Doma smo pa tudi od jeseni do pomladi molili s celo družino, tako da sem vodila rožni venec že pri osmih letih. Tudi v Svetem pismu stokrat piše, da Bog obstaja, in jaz temu verjamem.

Sploh pa me je že tolikokrat uslišal, ko sem molila za otroke.

Zase ste kdaj molili?

Prej za druge kot zase. Še najstarejša hčerka, ki je leta 2007 umrla za rakom, je rekla enako.

Kako ste doživeli njeno smrt?

To je bilo strašno težko za vse nas. Ona je bila tako dobra duša, znala je zgladiti vsak spor, o vsakem povedati nekaj lepega. Vsi smo jo imeli radi. Bila je metliška zobotehnica in kolikim ljudem je naredila zobe za male pare ali pa badave.

Najbolj sem ponosna, da je bila verna in celo metliška pevka.

Ste obdržali vero?

Nisem dvomila in nisem se spraševala o obstoju Boga … Zbolela je, ni bila edina. Boga nisem vprašala, zakaj mi jo je vzel. Sem pa do zadnjega verjela in mislila, da bo prebolela. Zdaj pa molim, da pride v nebesa. Če nekje Bog da, ti povsod ne more.

Pravijo, da je najtežje pokopati dete. In res je. A kaj si moreš pomagati? Nič. Tako je. Morbit bo pa bulje.

Ampak, če pomisliš, kako trpijo v Afriki - lačni, vode nimajo. Zamisli, koliko milijonov ljudi nima dela. Da bi jim vsaj bogati sveta dali nekaj za hrano, obleko. Koliko se daje za to municijo - kaj se ne bi ljudem pomagalo?

Ste imeli vzornika?

To je bila Sonja Masle, sestra od svakove žene, ki je do upokojitve delala kot zdravnica v Ljubljani. Potem je šla na Madagaskar in tam pomagala devet let. Zelo je bila delovna in sposobna. Ko je prišla domov, je bila izčrpana in kmalu zatem umrla. na pokopališču so ji zapeli po malgaško.

Vidim, da vas Afrika zelo nagovarja.

Če bi bila spet stara 20 let, bi šla v misijone. Tare me tisto uboštvo, detece na hrbtu, ki mu lahko prešteješ vsa rebra.

Naučila bi jih obdelovati zemljo, da ne bi rabili vsak dan jesti nezabeljen riž … Še odojka se naveličaš, kaj šele tega. Strašno me inspirira Peter Opeka.

Ampak potem ne bi imeli svoje družine.

Da, ampak tam so tisti črnčki, tako da mi otrok ne bi manjkalo. Poglej slike, vsaka misijonarka ima okrog sebe najmanj deset otrok, pa še v naročju dva.

Preživeli ste vse brate in sestre. Kaj vas še drži v gibanju?

Nimam pojma (smeh). Saj si včasih mislim: vsi moji so zgoraj, povlecite me gor. Ampak ne bi rada še umrla, saj vsak človek rad živi. Sploh pa zdaj, ko imam vse: hrano, obleko, dobre otroke, snahe, zete, 12 vnukov in pravnukov.

Imate še kakšne želje za to življenje?

Srečno zadnjo uro. Me pa malo stisne, če pomislim na tisto hladno zemljo.

Kaj boste vprašali Boga, ko prispete gor?

Na vsak način bi rada srečala moža in vse moje. A ne vem, če me bo Bog želel poslušati, najbrž je že sit vseh teh starih ljudi gor (smeh). Samo, če ne bo preveč gužve.

V nebesih po moje ni gneče. Kaj bi ga pa prosili?

Naj pomnoži vero po svetu.

(Slamna vas, 14. december 2025)

Premalo se poznamo!
Leta 2025 je zato padla ideja, da bi se povezovali preko intimnih zgodb metliških, radovskih, in suhorskih faranov.

Zadeva ima velik potencial tudi za slovensko Cerkev in zato smo odprli ta blog: da tiskana verzija ni omejena na par sto izvodov, ampak da doseže vsak kotiček vesoljnega, vernega in manj-vernega, občestva.

Farani izhajajo prvenstveno iz treh metliških, sčasoma pa se bodo razširili tudi na druge župnije. Planiramo tudi kolumne o aktualnih teoloških (mogoče tudi političnih) temah. Glavni intervjuji izidejo vsako drugo nedeljo.

Če bi želel/a prejemati nove objave takoj na email, pusti svoj e-naslov tukaj spodaj.
Hvala, da si z nami!

Subscribe now